Matej Mohorič po epske zmage kot leta 2021
Najbolj študiozen, morda tudi najbolj drzen kolesar na svetu. Tako bi lahko na kratko opisali Mateja Mohoriča, ki je omenjeni lastnosti s pridom uporabil na poti do svoje največje zmage v karieri. Lani je največjo italijansko klasiko Milano–Sanremo dobil z inovativno uporabo potopne sedežne opore in spustom s Poggia na meji norosti. S svojim znanjem in močjo pa je 28-letni Gorenjec v preteklosti blestel tudi že na Touru in ima namen letos ponoviti vajo na francoskih cestah.
Te so bile najbolj njegove leta 2021, ko je močno izboljšal slovenski izplen. Tadej Pogačar je blestel v rumeni majici, ki ji je dodal tri etapne zmage, dve je slavil tudi Moho. Bili sta epski, nikoli ne bomo pozabili njegovih solz v cilju 7. etape v Le Creusotu, kjer je z zmago kronal maratonski pobeg na najdaljši, kar 249 kilometrov dolgi preizkušnji. Čudež je bil popoln, le dober mesec prej je na Giru med spustom naredil salto mortale čez krmilo kolesa in jo odnesel le z manjšimi poškodbami. Sledilo je še slavje v cilju 207 kilometrov dolge 19. etape Toura v Libournu, ki je potrdilo, da Mohorič, v mladih letih svetovni prvak med mladinci in mlajšimi člani, na najvišji ravni profesionalizma ni muha enodnevnica.
A kot večini vrhunskih športnikov tudi nekdanjemu zlatemu maturantu ne gre vedno vse po načrtih. Lani se je po zmagi v Sanremu spet preizkusil na Touru, a ni blestel, kasneje je izvedel, da je dirkal z mononukleozo, ki je posrkala moč iz njegovih nog. Letos si je želel zmago na najbolj zloglasni enodnevni dirki Pariz–Roubaix, vendar so ga med pomladanskim delom sezone vztrajno zaustavljali padci. Tudi priprava za Tour ni bila brez težav, skrbi je profesorju Mohoriču povzročala natrgana mišica. Vendar se je, kot kaže, mozaik sestavil ravno ob pravem času. To je potrdila Mohoričeva zmaga v zadnji etapi dirke po Sloveniji v Novem mestu, ne nazadnje tudi 3. mesto na DP v Radovljici, čeprav ni mogel slediti Pogačarjevemu skoku.
Tokrat brez mononukleoze
»Pripravljenost me je presenetila, nisem pričakoval, da bom tako dober, ker sem imel težave, ki pa so zdaj preteklost. Veselim se dirke, nestrpno pričakujem start,« je bil v Radovljici dobre volje kolesar iz Podblice pri Kranju, ki se zaveda, da je zdravje prvi pogoj za uspeh na kolesu.
»Letos na Touru gotovo ne bom spet imel mononukleoze, upam, da mi bo zdravje služilo, da čim manjkrat padem oziroma ne padem. Na dirkah po Flandriji in na dirki Pariz–Roubaix sem trikrat grdo padel, ni se izteklo po načrtih, a se ne predajam, enkrat se sreča obrne v tvojo korist,« je nadaljeval Mohorič, ki se bo v Franciji držal preverjenega recepta, za etapne zmage se bo potegoval v pobegih.
»V uvodnih etapah verjetno ne, naša ekipa bo takrat osredotočena še na druge stvari, kasneje, po 10. etapi, pa bodo gotovo prišle moje priložnosti. Trasa se zdi najbolj primerna v 12. etapi, vendar bomo videli sproti. Odvisno bo od položaja na dirki, koliko bo še odprt boj za vrh v skupnem seštevku, in tega, ali pobegi prihajajo do cilja ali ne,« se Mohorič ne bo brezglavo pognal v beg, temveč bo na vso moč pritisnil na pedala tam, kjer bo ocenil, da ima dobre možnosti za uspeh.
V preteklosti je bil pri tem predvidljiv, njegove so bile izjemno dolge etape. Letos je takšnih na Touru malo, le dve merita več kot 200 kilometrov, najdaljša (209 kilometrov) je že bila 2. s ciljem v San Sebastianu.
»Doslej sem vedno zmagal na najdaljši etapi, če bodo noge prave, bodo tudi krajše preizkušnje primerne. Preveč dejavnikov lahko vpliva na rezultat, da bi le trasa odločila o tem, kako dobro mi bo šlo na kateri etapi. Moja priložnost gotovo niso najtežje gorske etape, pa tudi tiste povsem ravninske ne, vse vmes pa pride v poštev,« je letošnje francoske izzive ocenil Mohorič, ki je del raznovrstne ekipe Bahraina Victoriousa.
»Štartali smo z vrhunsko zasedbo, za sabo imamo zelo dober Giro in tudi na Touru imamo zelo visoke ambicije, ne samo v skupnem seštevku, tudi na drugih frontah, ne nazadnje je v ekipi tudi Phil Bauhaus, ki je naš šprinterski adut,« o ustroju moštva, ki v skupnem seštevku stavi na Mikela Lando, pravi Mohorič.
Kdo pa bo po njegovi oceni končal v rumeni majici v Parizu, Pogačar, Jonas Vingegaard, kdo tretji? »Malo kronometra je na letošnji trasi in veliko visokih gora. Naporno bo za tiste, ki se bodo potegovali za vrh skupnega seštevka. Boj pa bo odprt.«
