V nadaljevanju preberite:

»Rad imam Filipine, lahko pa bi imeli boljše pivo,« se je pošalil Gordon Herbert, ko se je odžejal po finalni tekmi 19. svetovnega prvenstva v košarki. Od selektorja nemške reprezentance, ki se je prvič povzpela na prestol mundiala, bi pričakovali nekoliko bolj poglobljene uvodne misli, toda v Manili in še prej v Okinavi je govoril predvsem z dejanji. Njegovi izbranci so zmagali v vseh osmih nastopih, med drugimi so ugnali Slovenijo, Avstralijo, prijetno presenečenje Latvijo, v polfinalu ZDA in v finalu še Srbijo.

Na vso srečo nas reprezentančna tekmovanja zadnjih let spomnijo, da je košarka kolektivna igra in da so statistični podvigi posameznikov zgolj nekakšna hitra hrana za duše manj zahtevnih opazovalcev. Kako so Nemci dostojno nasledili Špance? Začetek letošnjega mundiala so pričakali štiri mesta za Slovenijo na Fibini lestvici, kakšna je bila v zadnjih letih njihova pot do vrha? Komu selektor Herbert pripisuje največ zaslug in komu se je še posebej zahvalil? Koga so novi prvaki pogrešali na SP (če sploh) in zakaj ima izbrana vrsta tako trdne temelje?