Sani Bečirović: »Objel sem bolečino in jo vzel za sopotnico«

Sani Bečirović je bil nekoč najboljši mladi košarkar v Evropi. Kot najstnik je v evroligi dosegal več kot dvajset točk na tekmo. Meja je bila samo nebo, toda zaradi poškodb je pristal v peklu.
Fotografija: Sani Bečirović: »Bolečina je vedno tu, a zdaj si znam življenje drugače organizirati, zato ne vpliva več na moje razpoloženje.« FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Sani Bečirović: »Bolečina je vedno tu, a zdaj si znam življenje drugače organizirati, zato ne vpliva več na moje razpoloženje.« FOTO: Jure Eržen

Kaj vse človek doživi v enem življenju. Lahko je najboljši mladi košarkar v Evropi, kmalu zatem mu na operaciji lomijo kosti. Poln življenjske energije mora ležati v postelji in je lahko neizmerno vesel, da mu ne bodo odrezali noge. Povedo mu, da bo lahko srečen, če bo še kdaj normalno hodil, vendar se pobere in celo zaigra za najboljše evropske klube in reprezentanco. In če bi bil povsem zdrav, ne bi bila zanj prevelika niti liga NBA, toda usoda ga je popeljala v Iran.



Pogovor bi lahko začela o marsičem, a kot dva starostnika sva najprej govorila o bolečinah v kolenih (on) in hrbtu (jaz), kako slabo vreme otrdi sklepe in kako lahko vidiš vse zvezde, če se samo nepazljivo usedeš.

»Že v mladosti sem objel bolečino in jo vzel za svojo sopotnico,« pove Sani Bečirović pri dobrih 38 letih. »Bolečina je vedno tu, a zdaj si znam življenje drugače organizirati, zato ne vpliva več na moje razpoloženje.«

Toda kakšna je ta bolečina? Je vsaj znosna, če je že nenehno prisotna?

»Kot bi te kdo z izvijačem zbodel pod koleno,« se nasmehne. »Hrustanca nimam od dvajsetega leta, zato sem kasneje igral s tako slabimi koleni, da sem močno obremenjeval hrbet in ahilove tetive. Prav zaradi teh sem prenehal igrati, ker nisem mogel več normalno hoditi.«

Sani Bečirović je po končani igralski karieri trenutno športni direktor Olimpije: »Še vedno je prva in zadnja misel povezana s košarko, a je manj stresno kot nekoč.« FOTO: Jure Eržen
Sani Bečirović je po končani igralski karieri trenutno športni direktor Olimpije: »Še vedno je prva in zadnja misel povezana s košarko, a je manj stresno kot nekoč.« FOTO: Jure Eržen


Sedanji smeh vseeno ne more prekriti nekdanjega trpljenja, žalosti in solz. Poleg družine je imel močno podporo v prijateljih, v najtežjih trenutkih je bil kot gora upanja ob njem Matjaž Smodiš.

»Z Matjažem sva bila soigralca pri Kinderju v Bologni in prosil sem ga, ali je lahko zraven v operacijski sobi, da bo prevajal, kaj bodo govorili italijanski zdravniki,« opisuje. »Ko je očetu prevedel, kako ne bom več normalno hodil, kaj šele igral košarko, je začel jokati. Najino prijateljstvo je kasneje zraslo v še večje spoštovanje, saj sva šla skupaj skozi najlepše in najtežje.«

Živa resnica je, da bi mu lahko leto dni kasneje zaradi vnetja celo odrezali nogo. Bakterijo je staknil pri prvi operaciji, a tega niso vedeli. »Ko je prišla do kosti, so zdravniki med ponovno operacijo rekli, naj samo molimo, da bomo na ekranu čim prej videli porcelanasto belo kost. Ko je kirurg zarezal, je najprej steklo ven nekaj rjavega, toda kmalu smo zagledali belo kost.«

Ko si je končno oddahnil, da mu noge ne bodo amputirali, je bil pripravljen za novo bitko – spet bo igral vrhunsko košarko. »Moje vodilo je, da lahko vedno vplivaš na svojo usodo, ne glede, kaj ti rečejo,« pove ob spominu na mesece zdravniških pregledov, masaž, plavanja, fitnesa, teka, metanja na koš … »Bilo je hudičevo težko, vendar mi je uspelo.« In uspelo mu je daleč od polnih tribun, naslovnic in televizijskih ekranov, čeprav ta zgodba spada prav tja.

FOTO: Jure Eržen
FOTO: Jure Eržen


Večno bo hvaležen trenerju Alešu Pipanu, ker ga je spet vpoklical v reprezentanco, in italijanskemu klubu Varese za prvo pogodbo po poškodbi. Direktorji klubov so sicer dobro vedeli, kaj je prestal. Čestitali so mu za vrnitev, a radodarni pri plači niso bili. »Dvom o mojih sposobnostih je vedno vplival na nižji znesek v pogodbi. Zdaj, ko sem na drugi strani, to razumem, saj vsak ščiti svoj interes, takrat pa nisem,« pravi. »Zato smo poskušali v pogodbe vključiti nagrade za dobre igre.«

Na igrišču ga ni več, toda košarke ni zapustil. Najprej se je preizkusil kot pomočnik trenerja Aleksandra Đorđevića pri Panathinaikosu, zdaj je doma, v Ljubljani, športni direktor Cedevite Olimpije. »Še vedno je prva in zadnja misel povezana s košarko, a manj stresno kot nekoč,« razlaga. »Ljudje ne vedo, kako je biti košarkar. Koliko je to časa, pritiska, vedno si na očeh javnosti, trenerjev, navijačev, tudi sami smo kritični … Dokler ne stopiš ven, se ne zavedaš, v kakšnem življenju si. Pet let športne kariere mine v hipu.«



O zanimivih ljudeh, ki jih je spoznal na košarkarskih igriščih, bi lahko govoril več dni. Toda v tej množici je mož, ki pusti pečat pri vsakomer. Željko Obradović. Kralj evrolige.

»Za nas je bil kot oče in mama v enem. Če si imel težave, si se lahko pogovoril z njim, ampak na igrišču ni bilo usmiljenja. Zahteval je zvestobo družini, v kateri je bilo dvanajst bratov, vsak s svojim egom in idejo, kaj je prav in kaj narobe,« pripoveduje. »Pri nas ni bilo razlike med prvim zvezdnikom in najmlajšim igralcem. Včasih smo morali kazensko teči, čeprav je napako storil izkušeni Fragiskos Alvertis

Toda strogost je le ena dimenzija Obradovićeve osebnosti, saj se ljudem zna prikupiti tudi z mehkejšimi prijemi. »Na treningu smo vadili potezo Dražena Petrovića: žogo daš okoli hrbta, nato v zraku med nogami in podaš. Željko nas je takoj izzval: 'Če kdo to potezo uspešno naredi na tekmi, vas peljem na večerjo!'«

Za Sanija je bil izziv še toliko večji, ker je bil Dražen Petrović njegov edini mladostniški idol, zato lahko le enkrat ugibate, kdo je moštvu priboril večerjo.

Pri Olimpiji je zablestel že kot najstnik. FOTO: Igor Zaplatil
Pri Olimpiji je zablestel že kot najstnik. FOTO: Igor Zaplatil


»Na tekmi sem igral odlično, potem pa naredil eno samo napako v obrambi, tekmec mi je ušel za hrbtom. Željko me je takoj menjal in se začel brutalno dreti. Mirno sem ga poslušal, se usedel in si mislil: Če me da še enkrat v igro, bom naredil prav to potezo, pa če umrem,« opisuje s fotografskim spominom, kot da ravno ta trenutek na igrišču gleda samega sebe. »In res, čez minuto mi pomigne, naj grem nazaj v igro. Dobili smo skok, žogo je ujel Kostas Tsartsaris in mi jo podal v protinapad. Na desni sem imel Dimosa Dikoudisa, na levi Nikosa Hatzivrettasa, in takoj mi je šinilo – to je to, prišel je moj trenutek. Hop, žoga okoli hrbta, hop, žoga med nogami, in hop, podaja do Dikoudisa za lahek koš,« govori žareče. »Ves evforičen sem stekel mimo soigralcev na klopi, vsi so že skakali od navdušenja. V obrambo sploh nismo šli, zato nam je tekmec dal lahek koš. V vsej zmedi je Željko takoj vzel minuto odmora, nas miril, delil napotke, a tik pred koncem me je pogledal in rekel: Vsa čast, po tekmi gremo na večerjo!«

Ob tem spominu še malo bolj zardi, oči mu zažarijo in telo se privzdigne za kakšen centimeter. »Še danes se naježim, ko samo pomislim na tisti trenutek.«

Brutalno dretje so v hipu pozabili vsi; Obradović, Bečirović in soigralci. Ampak zmerjanje in žaljenje sta sestavni del stare šole jugoslovanske košarke. Če bi danes ljudje vedeli, kaj vse so nekoč na treningih poslušali igralci in da so po zraku leteli tudi stoli in cokle, bi bili zgroženi, čeprav marsikaj grdega še vedno ostaja del vrhunskega športa. Navsezadnje je pred kratkim po spletu zakrožil posnetek, kako Obradović psuje italijanskega zvezdnika Luigija Datomeja. Pred polno dvorano in televizijskimi kamerami.

»Ko poslušaš takšne besede, gotovo trpi tvoj ponos, ampak pri Željku je jasno: to počne zaradi ekipe, da iz igralcev potegne najboljše.«



Željko Obradović. FOTO: AFP
Željko Obradović. FOTO: AFP
Takšnih trenerjev je bil vajen od zgodnje mladosti. Popuščanja ni bilo, marsikaj je moral požreti, toda vse mu je le krepilo karakter. »Željko je enkrat prišel do mene in rekel: 'Tvoj dres Panathinaikosa ima lahko petsto gramov, kolikor v resnici tehta, lahko pa ima tudi pet ton, če se bojiš pritiska velikih pričakovanj in polne dvorane. Vse je odvisno od tebe.'«

Po koncu tekmovalne kariere zato nima zamer, v pogovoru raje niza zabavne prigode. »Spomnim se, kako nas je Željko ujel med žuranjem v diskoteki,« se nasmehne. »Bali smo se, kako se bo razjezil, nas vse nekam poslal, a je še sam naročil steklenico viskija, jo postavil na mizo in pil skupaj z nami.«

V njegovem spominu je torej veliko nepovezanih pojmov. Vsaj na prvi pogled. Strogost, plačana večerja, dretje ali steklenica viskija … Ampak vse to je del kolektiva, igrišča in garderobe, kjer se godijo najboljši in najslabši trenutki življenja.

»Željko razume, da smo vsi ljudje. Vrhunski trenerji niso samo športni strokovnjaki, temveč predvsem menedžerji odnosov.«

Pri dvajsetih letih je odšel k zvezdniškemu Kinderju iz Bologne. FOTO: arhiv Dela
Pri dvajsetih letih je odšel k zvezdniškemu Kinderju iz Bologne. FOTO: arhiv Dela


Med pogovorom večkrat nemirno pogleda na telefon, a ne zato, ker bi pričakoval pomemben klic ali ker bi hotel ustvariti vtis, da se mu mudi. Ne, nemiren je, ker že ves čas išče fotografije, kako pri dvajsetih nemočno leži v postelji.

»Ne razumem, kako da jih prav zdaj ne najdem.«

»Saj se ne mudi,« odvrnem pomirjajoče, čeprav je jasno, kako komaj čakam, da jih vidim.

»Evo, končno, tukaj so! Takole sem 64 dni ležal v postelji,« dvigne glas, postavi telefon na sredino mize in pokaže prvo fotografijo. Posneta je s strani, malo je meglena, Sani leži na postelji, na sebi ima odprt prenosnik in na glavi rdečo čepico s ščitkom. Tega trenutka njegovi bližnji niso ujeli z mobilnim telefonom, temveč še s fotografskim aparatom.



Drsa naprej med fotografijami, zdaj one pripovedujejo njegovo zgodbo. »Tukaj mi raztegujejo nogo,« pripomni ob eni. »Tukaj pa so me prvič postavili na noge. Onesvestil sem se, ker mi je kri spet šla naravnost v noge.«

Molčim in razmišljam, kaj vse so počeli z njegovimi koleni. Odpirali, zapirali, šivali, vrtali, lomili, rezali, brusili, sestavljali, poglabljali, vstavljali vijake in umetne kosti … Je to sploh možno pri živem telesu? In vse to, še preden je zaigral na svetovnem prvenstvu, nosil dres Panathinaikosa, moskovskega CSKA, Bologne, Milana, Benettona in osvojil evroligo.

»Ampak tule je videti, kot da so kožo sešili z žico,« vendarle pripomnim ob fotografiji, na kateri se zdi, kot da so mu v kožo vstavili zadrgo.

»Pa saj je žica!« vzklikne. »Koleno je bilo povsem odprto, zato so morali kožo trdno sešiti okoli kosti.«



O poškodbah bi lahko govorila v nedogled, a sem hotel spremeniti temo. Naj pove še kakšno zabavno prigodo, saj življenje vrhunskega športnika ni samo boj s poškodbami ter poslušanje trenerskih in navijaških žaljivk.

»Če kaj res pogrešam, so vsa ta druženja, pogovori s soigralci, zbadanje … Zajebancija! Najboljši občutek je bil, ko smo se z reprezentanco poleti zbrali na Rogli. Toliko smo si imeli povedati, da prve noči skoraj nismo spali,« ga prevzame nostalgija, kot da bi se najraje vrnil, vzel košarkarsko torbo in odšel na priprave.

»Ena boljših anekdot je, ko si je Marko Milić na prvem tehtanju pri Olimpiji za hrbtom skril petkilogramsko utež. Seveda mu je tehtnica pokazala, da je veliko pretežek. Tudi jaz sem bil pretežek, nagnjen sem k temu, da se hitro redim. Zmago Sagadin je samo bentil, kakšna bajska sva, zato sva morala čim prej shujšati za deset kilogramov,« govori v smehu. »Naslednji teden je bil Milko brez uteži takoj lažji, malo je tudi shujšal, tako da mu je tehtnica pokazala sedem kilogramov manj, meni pa samo dva. In spet sem jih poslušal od Zmaga, naj si za vzor vzamem profesionalca Milića.«

S Panathinaikosom je leta 2007 postal evropski prvak. FOTO: arhiv Dela
S Panathinaikosom je leta 2007 postal evropski prvak. FOTO: arhiv Dela


Nepozabnih doživetij je za celo knjigo, posebno poglavje bi lahko spisal o Iranu. Z Jasminom Hukićem sta se odpravila v puščavsko mesto Bandar Mašar, da bi še nekaj zaslužila pred koncem kariere. »Živeli smo v posebnem kompleksu dve uri stran od Ahvaza, v puščavi. Tam imajo ogromno tovarno in košarkarji smo bivali v istih domovih kot delavci,« pripoveduje. »Tako so delavci hodili v tovarno, mi pa na treninge, da smo bili animacija za teh tisoč ljudi, da so lahko gledali naš cirkus, našo košarkarsko tekmo.«

Interneta ni imel, televizijskih programov ni razumel, zato je veliko bral in se družil s soigralcem in prijateljem Hukićem, občasno je v Teheranu videl očeta Memija in prijatelja Milića, ki sta prav tako delovala v Iranu. »Ravno v Iranu sem spoznal, da preveč živimo v materializmu. Tam nisem rabil čisto nič, pa smo se vseeno odlično počutili.«



Sredi puščave je še najbolj trpel zaradi suhoparne prehrane, kuharji se niso ravno potrudili, zato sta se s Hukićem znašla drugače. Uporabila sta mednarodne povezave, da so jima italijanske špagete, parmezan in olivno olje dostavili v edino trgovino v mestu. »Ko je prišla posebna pošiljka, sva bila vesela kot otroka na božično jutro.«

Kljub vsemu je v Iranu dobro jedel, le sredi puščave bolj skopo. »Iranska hrana je fenomenalna. Najboljšo jagnječjo zarebrnico v življenju sem jedel v Širazu. Nad tem mestom sem se res navdušil, enako nad Isfahanom.«

Veliko imen lahko našteje, koga vse pozna in s kom je delil lepe in žalostne trenutke, a samo nekdo je bil vedno zraven – oče Memi. »Odnos oče – sin sva zgradila šele kasneje. Pred tem sva bila trener in igralec ali celo tekmeca. Zbližala sva se šele, ko sva se košarkarsko ločila.«

Z očetom Memijem Bečirovićem (levo) je sodeloval v reprezentanci na svetovnem prvenstvu 2010. FOTO: Roman Šipić
Z očetom Memijem Bečirovićem (levo) je sodeloval v reprezentanci na svetovnem prvenstvu 2010. FOTO: Roman Šipić


Čeprav je bil vrhunski košarkar in njegovo igranje v reprezentanci pri nobenem drugem selektorju ni bilo vprašljivo, so zlobni jeziki ves čas svetovnega prvenstva leta 2010 trdili, da nosi slovenski dres samo zaradi očeta selektorja. »Lagal bi, če bi rekel, da me ni prizadelo. Nazadnje sem na svetovnem prvenstvu v Turčiji igral najboljšo košarko v življenju, v naslednji sezoni pa me je vzel veliki CSKA,« odgovarja kritikom. »Toda vse skupaj je močno načelo najin odnos. Če bi Memi ostal selektor, ne bi več prišel v reprezentanco.«

Ravno oče mu je prvi privzgojil miselnost, da samo talent ne bo dovolj. Za uspeh potrebuješ cilj, odločnost in veliko trdega dela, pa naj se sliši še tako oguljeno. »Zaradi njegove strogosti do petindvajsetega leta nisem spil niti kapljice alkohola,« razkrije.
»Vendar nisem nikoli čutil, da kaj zamujam. Želel sem si samo eno, biti najboljši. Pri devetnajstih sem bil drugi strelec evrolige, samo Alphonso Ford je bil boljši. Toda ko sem proti Tofašu z Rashardom Griffithom in Davidom Riversom ostal brez ene same točke, sem se iz Tivolija odpeljal domov v Slovensko Bistrico, da sem spet pridobil samozavest. Zraven domačega igrišča sem pustil prižgan avto, da mi je svetil sredi noči, in do dveh zjutraj metal na koš.«

Sedaj je športni direktor košarkarskega kluba Cedevita Olimpija. FOTO: Uroš Hočevar
Sedaj je športni direktor košarkarskega kluba Cedevita Olimpija. FOTO: Uroš Hočevar


Takšne miselnosti pri novih generacijah ne vidi. Mladi se danes prehitro zadovoljijo, premalo so delavni in preveč časa preživijo pred vsemi kvadratastimi napravami. In še vse debelejši so, s slabimi gibalnimi sposobnostmi. »Mi smo znali vse športe. Nekaj najhujšega je bilo, če so te kot zadnjega izbrali za med dvema ognjema ali če so te dali za golmana pri nogometu.«

Prav tako mu ni všeč, da mladi košarkarji za svoj neuspeh krivijo nekoga drugega, soigralca, trenerja, direktorja … »Napake moraš najprej poiskati pri sebi. Res igraš bolje kot drugi? Res treniraš najbolje, kar lahko? Najlažje se je predati, ko pride prvi problem.«

In če kdo tem besedam ne verjame, naj še enkrat pomisli, kdo jih je izgovoril.

Preberite še:

Komentarji: