Vstani, Primorska

Uporništvo Primorcev res ni le pregovorno, je resnično. Velja tudi, da ne premorejo preveč bojevniškega duha. Med uporništvom in bojevništvom je uživanje, Primorci si radi privoščijo lagodnejši življenjski slog po vzoru sosedskega sladkega življenja – »dolce vita«.

Takšen opis Primorcev in Primorske se mi vselej utrne, kadar jim »crkne« kakšna športna »krava«. V slabih tridesetih letih samostojnosti jim jih je že nič koliko. Večkrat sem to tudi zapisal, zaradi česar so me nekateri užaljeni in zavedni Primorci okrcali. Prepričali me niso, ker me niti ne morejo, saj bolj kot na sladko besedičenje in njihovo visoko zavest prisegam na dejstva. Tudi nogometna, s katerimi so me v desetletjih seznanjali veliko bolj poučeni nogometni možje in poznavalci lokalno-regijskih duš.

»Nikoli z več kot tremi Primorci v moštvu,« je veljalo nekoč in velja še zdaj med selektorji uglašenih orkestrov. Češ trije se podredijo večini in svoj uporniški duh oplemenitijo, ko so večina, še tista trdoživa manjšina postane mehkužna. Naj poskusim svojo tezo podkrepiti z naslednjim vprašanjem: bi bila »Štajerca« Valter Birsa in Tim Matavž, sicer z naskokom med največjimi talenti slovenskega nogometa, še uspešnejša, kot sta kot Primorca?



Prav aktualna podoba športne krajine od Bovca do Pirana in Idrije do Ilirske Bistrice bolj kot ne izraža stanje duha in terena, ki je v primerjavi s centrom in vzhodom v podrejenem položaju.

Zadnja »smrt« oziroma bolnik na smrtni postelji je košarkarski prvak Primorska. Po najuspešnejši sezoni v zgodovini košarke na Primorskem bo odšel na pokopališče. Pravzaprav nič novega, že tretjič ali četrtič v samostojni Sloveniji se bo ponesrečila utrditev tekmovalne košarke na Koprskem ali Primorskem, kamor lahko mirne volje pripišemo tudi kratke plese notranjsko-primorske Postojne, goriške Idrije in kraševske Sežane.



Tragedija vseh teh nesreč je, da je za njihovimi mrki za dolga leta ostalo pogorišče brez naslednikov. Med njimi je tudi pomembna razlika, da sta Primorsko želela utrditi podjetna Ljubljančana, ki sta se – ob siceršnjih njunih napakah – preveč zanašala na pomoč okolja. Preprosto nista upoštevala najosnovnejšega pravila, da ne hodi tja, kjer te ne želijo ali ne spoštujejo. Kjer so uporniki močnejši kot bojevniki.

Športna kriza na Primorskem je, kakor mi zatrjujejo tamkajšnji prijatelji in znanci, povezana z zlomom velikih državnih »napajalnikov«, kot so bili Hit, Cimos, Primorje, Kraški zidar, Intereuropa ... Luka Koper ne zmore vsega, uspešni zasebniki imajo zašite žepe.

Od glavnih ustvarjalcev primorske blaginje so bili odvisni tako rekoč vsi, od oskrbnikov planinskih koč do oljkarjev. Deloma je res, toda tudi na drugih koncih države so bili potopi velikih »naših« sistemov, ki so zagotavljali spodobno vzdrževanje družbenega zadovoljstva z vodilom kruha in iger, pa takšnega nazadovanja »civilne družbe«, kot je šport, ne pomnim. Ob upoštevanju razlik v razvitosti slovenskega zahoda in vzhoda ter resnično za življenje in ustvarjanje ideal­nega okolja.

Primorska je ostala brez enega samega športnega kolektiva, ki bi bil enakovreden tekmecem na državni ravni, kaj šele na mednarodni v zelo omejenem obmejnem okolju. Je brez zvezdnikov in zvezdnic, z individualnimi panogami vred, če niso ravno povezane z morjem. Za to niso krivi le zlomljeni gospodarski velikani. Prej ljudje.