V nadaljevanju preberite: 

Ilirija je prvi slovenski »footbalski klub« (poimenovanja nogomet takrat še niso poznali, op. a.), ki so ga ustanovili 9. maja 1911 v gostilni Roža v Židovski ulici v Ljubljani. Že leto prej je v mestu začel delovati dijaški nogometni klub Hermes, ki pa se je leta 1913 združil z Ilirijo in tako je Ljubljana dobila serijskega prvaka na slovenskih tleh v obdobju do 2. svetovne vojne.

Prvi predsednik kluba je bil odvetnik Albin Kandare, podpredsednik industrialec Josip Rohrmann, tajnik Milan Kenda, blagajnik Rudolf Est, odborniki pa Julij Dev, Josip Cerk, Karel Jurman, Josip Počivalnik, Edvin Rozman, Ivan Lah, Alojzij Lenček in Vladimir Veršec. Za osnovni barvi kluba so določili zeleno in belo, prvi trener je bil Jurman, ki je imel nogometne izkušnje iz Gradca. Za medijsko poročanje je skrbel publicist in pisatelj Lah, ki je bil urednik pri ljubljanskem liberalnem časopisu Jutro.

Začetno moštvo so sestavljali pretežno starejši možakarji, ki niso kazali pretiranega potenciala. Zato so kmalu k sodelovanju povabili člane dijaškega kluba Hermes, ki je šepal finančno in organizacijsko, saj ni imel niti potrebnega policijskega dovoljenja za delovanje. Ilirija je imela ugledno vodstvo, denar in logistiko, zato je bilo logično, da se je Hermes do leta 1913 zlil z bogatejšimi zeleno-belimi. Ilirija je najprej igrala na travniku, kjer danes stoji Pivovarna Union, potem pa je dobila svoj prostor ob Lattermanovem drevoredu v Tivoliju.