Sanjska služba med 380 kravami

Andreja Hafner je življenje in živali na kmetiji spoznala kot otrok, ko je obiskovala stare starše in strica. Da bi bilo delo s kravami lahko njen poklic, pravzaprav sanjska služba, pa je ugotovila kot študentka višje kmetijske šole v Naklem, ko je 400-urno delovno prakso opravljala na 220 hektarov velikem posestvu kmetijske zadruge Sava v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem.

»Molzla sem krave in ugotovila, da je to to, kar hočem delati v življenju. To je bilo leta 2008, vendar takrat niso imeli prostega delovnega mesta.«
 

Molznik, molzec, molzač

Nekaj časa je še nadaljevala šolanje na fakulteti, a ga ni končala. »Tako sem po izobrazbi vrtnarska tehnica. Delala sem v proizvodnji in čakala na razpis. Pred šestimi leti se je eden od molzačev upokojil in na razpisu sem bila izbrana. Sanjska služba je bila moja!« po šestih letih napornega fizičnega dela z iskrico v očeh pripoveduje Andreja in mimogrede razjasni dilemo, o kateri smo v zadnjih dneh razglabljali z novinarskimi kolegi.

Je človek, ki molze krave, molznik, mogoče molzač, molzec …? Slovarji sicer poleg molzača poznajo tudi molznika in molznico, v slovarju slovenskega knjižnega jezika pa najdemo še žensko obliko molžarica, z opombo, da je beseda zastarela.

Na posestvu sta z vodjo edini ženski od 12 zaposlenih, v celotni zadrugi pa dela 35 ljudi. Ko je dobila zaposlitev, so jo prijatelji pri tem podpirali, čeprav so se čudili, da si je izbrala bolj moški poklic. Sodelavci so si jo na začetku kar izposodili – krst je krst, pravi danes – dokler jim ni prinesla zgodovinskih zapisov o tem, da so to delo najprej opravljale samo ženske, le direktor je bil moški.

Če kravo molža žgečka …

Da je 380 krav mlekaric na posestvu pomolženih dvakrat na dan – na koncu dneva se nabere 10.000 litrov mleka, ki gre v izvoz – skrbi poleg nje še pet sodelavcev.

»Razdeljeni smo v dve ekipi, vsak dan dela ena, druga po približno 12-urnem delovniku počiva. Ob štirih zjutraj začnemo in ne glede na najrazličnejše dogodke, ki se pripetijo med delom, mora biti molža opravljena v dobrih štirih urah. Za krave je zelo pomembno, da se držimo reda. Potem imamo na posestvu še druge opravke in dopoldanski del dvoizmenskega dela končamo ob 10.30, popoldne se v službo vrnemo še za štiri ure in pol.«



Približno tako, saj nikoli ne vedo, kakšne muhe bodo imele krave. »Vsak dan se zgodi nekaj drugega. Enkrat smo jih ob štirih zjutraj lovili po pašniku, ker so nam pobegnile iz hleva, včasih katera rine v steno, čeprav ima meter stran na široko odprta vrata, ali pa trmari, molža kdaj katero žgečka in jo je treba potolažiti, pri tolikšnem številu krav tudi neprestano telijo. Celo devet telet smo že spravili na svet v enem dnevu,« našteva nepredvidljive dogodke, ki so del vsakdanjika pri delu z živalmi. Ne, tudi če je praznik, dela ne morejo pospešiti, da bi šli prej domov. O tem odločajo krave.
 

V 12 urah se usedejo le za malico

Čeprav so v ekipi le trije sodelavci, imajo natančno razdeljeno delo: eden najprej poskrbi za teleta, zdaj jih imajo okrog 60, jih nahrani, drugi medtem pripravi molzni sistem, »črpalke, akumulatorji, kompresorji morajo delati kot je treba«, pri opisu svojih nalog sogovornica navaja tehnične izraze, ki jih ženske ponavadi uporabijo, ko moške sprašujejo, kaj kakšen pomeni. Tretji sodelavec pa pripravi krave, jih umije, potem se molža lahko začne.

Na molzišču je 22 krav hkrati, med procesom zaposleni do vsake pride večkrat, saj mora skrbeti, da mleko ne teče predolgo. »Pametni telefon mi šteje korake. Vsak dan jih v službi naredim od 22 do 25 tisoč, vmes je tudi precej hoje po stopnicah,« pravi in doda, da brez dobre telesne kondicije dela ne bi mogla dolgo opravljati.

Med delovnim časom se usede za malico. Imeli so že tudi delavce, ki so po dveh mesecih obupali, ker jih je vse bolelo. A od prihodnjega leta bo na posestvu v Poljčah predvidoma hoje malo manj, saj se bodo dodatno avtomatizirali, računalniški sistem bo z analizo mleka, ki se bo stekalo v zbiralnik, določil, kdaj je krava ravno prav pomolžena, stroj pa se bo samodejno staknil s seskov.

Niti za 500 evrov višja plača je ne bi premamila

Na vprašanje, kaj ji je pri delu najbolj všeč, kot iz topa izstreli, da vse, saj je to vendar njena sanjska služba. In četudi bi ji kdo ponudil za 500 evrov višjo plačo – pri čemer pravi, da je plača, ki jo prejema, ustrezna, seveda pa nikoli nima nihče nič proti, če bi bila višja – se ne bi vrnila v proizvodnjo.

»Raje sem dobesedno do glave v dreku, kot da bi vse dneve nekaj prekladala.« Zelo rada pomaga veterinarju, »kravi je treba prirezati parklje, če je potrebna operacija, sem tudi rada zraven. Zanima me, kakšna je krava videti odznotraj,« pojasni in doda, da se je treba ves čas izobraževati, sicer ji postane dolgčas. Življenje so stopnice, po katerih se je treba vzpenjati, pravi.

Po šestih letih je navzočnost pri rojstvu telička že nekaj običajnega, a jo še vedno navdušuje, ko je bila prvič zraven, pa je »pomislila, da je nekako tako kot v porodnišnici«. Zelo težko pa ji je bilo, ko je prvič teliček »odšel na večne pašnike«.

Kakšno brco vzameš v zakup

Pa vendarle ji mora biti pri delu kdaj težko? Že zato, ker ima popolnoma drugačen delovnik kot večina, kajti krave ne vprašajo, ali je sobota, nedelja ali pa ponedeljek, vsak drugi dan mora biti na delovnem mestu, za mnoge sredi noči. »Ne, na to se navadiš,« odvrne. »Saj sem vsak drugi dan doma, takrat vedno stopim za eno uro na orbitrek, pomembno je, da sem v dobri telesni kondiciji.«



Kakor se tudi ne obremenjuje, če se kakšen dan v napačnem trenutku znajde za kravo. »Amonijak pomaga pri mladostni koži, blato pa v kozmetiki uporabljajo za piling,« se pošali in doda, da seveda kdaj dobi tudi kakšno brco, krava jo pohodi.

A če ti je delo všeč, te stvari vzameš v zakup. S kravami ni nikoli dolgčas, delo pa je kljub vsemu naporu sproščujoče. »Če pridem na delo slabe volje, me hitro spravijo v boljše razpoloženje. Pridejo blizu, te gledajo, kot pes nastavijo glavo, da jih počohaš. In slaba volja mine,« pravi Andreja.

Sodelavci za piko na i

V službi pravzaprav najtežje prenaša sodelavce. »Ne, ne, smejali se bodo,« odgovori na našo skrb, ali ne bodo jezni zaradi te izjave. »Odlično se razumemo, vedno se šalimo, in to o vsem po vrsti, včasih se tudi direktorica čudi našemu humorju. Zadnjič sem novemu sodelavcu naročila, naj kravi na hrbtu posluša srce, pa je res šel,« pripoveduje in hitro pristavi, da seveda ostanejo v mejah dobrega okusa.



Res je, da včasih težko prenaša kakšno moško kaprico, kot tudi moški sodelavci njene, vendar to ni nič resnega. »Rada bi se zahvalila naši direktorici Mojci Papler, ki je odlična vodja. Že dvakrat sem bila dalj časa na bolniški, prebolela sem kožnega raka in pred kratkim sem imela hernijo. Razumela me je, bila je človeška, kar se mi zdi zelo pomembno.«

Zakaj ravno jaz?

Ko Cilka, kot Andrejo kličejo sodelavci, vzdevke pa imajo tudi vsi drugi v kolektivu, razlaga o znanjih in veščinah, ki jih potrebuje molzač, posebej omeni fizično pripravo. In ob štirih zjutraj mora biti glava na mestu, imeti moraš organizacijske sposobnosti, saj mora biti določeno delo opravljeno v točno določenem času ne glede na dogodke, na katere zaposleni ne morejo vplivati. Pa kravjaki te ne smejo motiti. »Kdor misli, da bo opravljal to delo samo zato, da bo lahko plačal položnice, se moti. Naš poklic je specifičen, pri delu ne šteje izobrazba, ampak volja, interes in veselje, pa seveda potrpljenje.«

Ugotavlja, da mladi, ki prihajajo zdaj, veliko tega nimajo. »Ne smem vseh metati v isti koš, ampak včasih, ko komu kaj razlagam, se mi zdi, da sem v otroškem vrtcu: ne razmišljajo s svojo glavo, vse jim je treba pokazati, jih opozarjati na kakšno nevarnost, napako, ki bi jo lahko mimogrede naredili. Dolgo rabijo, da postanejo samostojni. Ne marajo, da jih kdo kritizira, postanejo užaljeni ali pa si to pretirano jemljejo k srcu. Doživela sem že, da sem nekomu nekaj odločno ukazala, pa je rekel, zakaj mora to narediti on. Ja, zato, ker je to tvoja služba, za katero dobiš plačo …« nazorno opiše izkušnje z mlajšimi.

Svoje kmetije pa ne

Sama nikoli ne bi imela kmetije, ker potem ni niti enega prostega dneva. »Tu sem poleg tega, da delam v sanjski službi, vendarle vsak drugi dan doma, skočim na morje ali na izlet … Res pa je, da na posestvo gledam že kar, kot bi bilo moje. Čutim odgovornost, da je delo kar najbolje opravljeno. Ko nam je lani neurje uničilo strehe na objektih, mi ni bilo vseeno: zakaj ravno jeseni, ko je krma pod streho; zakaj se je to moralo zgoditi prav pri nas …«