Adijo, pamet, adijo, pravna država
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja, so slovenske sodnice in sodniki po Slovenskem sodniškem društvu objavili protestno izjavo. V njej sporočajo, da mineva že več kot mesec dni od roka, ki ga je ustavno sodišče postavilo vladi in državnemu zboru za odpravo ugotovljenih protiustavnosti v povezavi s sodniškimi plačami.
V protestni izjavi so med drugim zapisali: »Danes, v letu 2024, v Republiki Sloveniji, članici Evropske unije, sodniki protestiramo proti kršenju pravnega reda in pozivamo k spoštovanju pravnega reda in vladavine prava.« Protestira en del »troedinega boga države«, v tretjem tisočletju, v Evropi. Naj to razumemo, da bo Evropska unija reševala sodniške plače? Smo suverenost, samostojnost in neodvisnost dokončno pometli z našega dvorišča? Da o neobstoju osnovnega človekovega ponosa niti ne govorimo.
Nadalje navajajo: »Protestiramo, ker sta se zakonodajna in izvršna oblast očitno in zavestno odločili, da ne bosta spoštovali pravnega reda Republike Slovenije.« Je sodniško društvo postalo politična organizacija? Če me spomin ne vara, je obstoječa oblast z ministrico za pravosodje in predsednikom vlade hotela na hitro povišati plače sodnikom, pa sta prevladali pamet in ocena, da je treba vprašanja plačnega sistema rešiti za celotni javni sektor. Torej ni res, da naj bi se zakonodajna in izvršna oblast očitno in zavestno odločili kršiti ustavno odločbo. Mar tudi resnica in poštenje stavkata?
Nadalje. O temeljih pravne države, temelječe na spoštovanju zakonov in odločb sodišč, ker da se le tako zagotavljata varovanje človekovih pravic, demokracije in enakosti pred zakonom ter odgovornost oblasti, nam govori in piše tisti, ki bi sam moral so-poskrbeti za varstvo človekovih pravic, demokracije, enakosti pred zakonom in za odgovornost oblasti do ljudstva.
Nadalje. Neuresničitev ene same odločbe ustavnega sodišča je »pripeljala do kršitve načela sodniške neodvisnosti in načela delitve oblasti.« Sodniki, zbrani v sodniškem društvu, torej neskrupulozno sporočajo, da niso več neodvisni in da niso več del troedine oblasti, in celo, da so predmet političnega mešetarjenja in barantanja. Ali to torej pomeni, da tisto malo odločb, kar jih sodišča še izdajajo, ne more nositi atributa pravnomočnosti, posledično tudi ne izvršljivosti? So odločbe le papir za … kaj?
Najmanj, kar je gotovo, je dejstvo, da so se s »stavko« – ki je po naravi stvari ne more biti, saj je logični absurd stavkati proti sebi ali oblast proti isti oblasti – odločili za pot politike, politikantstva, in ne prava, ustavnosti in zakonitosti, k čemur so sicer zavezani. Očitno je torej, da so vrhovi tretje veje oblasti dokazali svojo nesposobnost uresničevanja dolžnosti in obveznosti po ustavi in zakonu, skupaj z njimi pa tudi pravosodni funkcionarji, tako sodniki kot tožilci. Ker ni dvoma, da tudi »dvoedini bog ne more stati inu obstati«, je na dlani, da naj tisti iz sodniških vrst, ki to zmorejo in hočejo, svojo eksistenco rešujejo v zasebnem sektorju (tudi v odvetništvu kot delu pravosodja), drugi, ki nočejo ali ne zmorejo, pa bodo »obsojeni na milost in nemilost čakanja na božjo kazen ali Godota!«, če ju bodo dočakali.
