Prehranska varnost v Sloveniji
Ob »večdesetletni industrializaciji« Slovenije, ko »se ne splača« delati v kmetijski pridelavi, ki nima upravičenega političnega in javnega priznanja ter podpore, smo v preveliki meri postali prehransko nesamooskrbni. Glede na število prebivalstva je kmetijskih proizvajalcev vse manj.
Pri večini gradenj se z zemljišča odkriva, odvzema tudi plast rodne prsti, kultivirane v stoletjih s kmetijsko pridelavo. Ni zakona, ki bi predpisoval odkrito rodno prst prenesti na druge, za to pridelavo pred tem neugodne površine. Temu predhodno in sistematično namenjene druge površine bi bilo treba primerno pripraviti, odstraniti neustrezno rastje, plevel, splanirati, morebiti nasuti primerno osnovo. Nazadnje nanje nasuti rodno prst, iz katere sta bili predhodno odstranjeni neželeno rastje (pleveli) in debelejše kamenje, oplemeniteno z morebitnimi umetnimi dodatki, peski, ilovico, ustreznimi umetnimi gnojili. S tem bi pridobili najmanj enako ali več obdelovalnih površin, kot jih je bilo prvotno.
Tako pridobljene površine bi kot brezplačno nadomestilo dobili prejšnji lastniki – če teh ne bi bilo, pa drugi interesenti – v desetletni brezplačni najem, če bi izkazovali resni namen za namensko kmetijsko gospodarjenje, po tem obdobju pa v last in posest, če bi dokazali resen namen in sposobnost za trajno kmetijsko gospodarjenje. Ne glede na to, ali gre za obstoječe ali nove površine, bi bilo treba organizirati in zagotoviti namakanje površin, za katere ni dvoma, da bodo prizadete s sušami.
Terja se vse večji hektarski donos. Razvoj kaže, da se s kmetijsko pridelavo ukvarja vse manjši delež prebivalstva. Neizogibna je skoraj izključna uporaba strojne mehanizacije, umetnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev (fungicidi, insekticidi, herbicidi ..., zelo strupeni »cidi« z dolgotrajno karenco, strupenost tudi v nevidnih sledeh, med njimi ni drugih učinkovitih sredstev in manj strupenih repelentov s kratko in varno karenco). Ob vsem tem je prehranska nesamozadostnost ogrožajoče visoka in se bo s priporočenimi ukrepi v doglednem času le počasi manjšala, če ne večala.
Posledice so velik nenadzorovan uvoz hrane in naši kmetijski pridelovalci ne morejo biti konkurenčni na kilogram pridelka, le manjša oddaljenost in morebitna sonaravna pridelava lahko pomenita prednost. Ker ni stalnega strokovnega nadzora nad vsebnostjo ostankov fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil, uživamo hrano, ki vsebuje na površini (sadje ...) in/ali v notranjosti (žita, moka ...) nedopustne koncentracije zdravju ljudi škodljivih »začimb«.
Imamo veliko (dovolj) strokovnjakov in znanstvenikov v upravnih službah, na fakultetah, inštitutih ..., ki naj bi povzdignili svoj glas, da je treba kmetijske obdelovalne površine ohranjati, jih plemenititi, uvoženo, pa tudi pri nas pridelano hrano (a)testirati na količine ostankov »začimb«, da bi uvozniki, (vele)trgovine, pravočasno zavrnili nepreverjeno, neustrezno. Zakaj, strokovnjaki, ni slišati vaših glasov, da bi politiki uzakonili ideje nakazanih dejavnosti in zagotavljali potrebna finančna sredstva za uresničevanje teh in drugih zamisli za zmanjšanje prehranskega tveganja, da prebivalstvo ne bo stradalo, če se razmere v Evropi in v svetu tako spremenijo, da bomo odvisni od tega, kar sami proizvedemo?
