Kult 42.195: 20 let kasneje
Zadnji mesec leta je. Leta, za katero sem imela tako velike tekaške načrte. Tudi zato, ker je to leto – leto prelomnic, rekordov, obletnic.
Pred dvajsetimi leti je bilo marsikaj drugače. Ne samo da smo bili vsi dvajset let mlajši, lažji, lepši. Ne nujno pametnejši. Nekaterih sploh še ni bilo in nekaterih, žal, ni več med nami. Meni osebno se je zgodilo nekaj prelomnega, kar je konkretno zaznamovalo naslednjih dvajset let. Maraton.
Spominjam se, kot bi bilo danes. Tretji januar 2002!
Redno se tehtam skoraj vsako jutro in tistega četrtka me številka na tehtnici res ni razveselila. Na omarici me je čakala nova priloga časopisa Delo.
Polet!
Polet in tista naslovnica Kult 42.195. Tekst sem preletela diagonalno. Tek, trening, običajni tekači, žreb, ekipa, maraton. V trenutku sem se odločila: pretekla bom maraton! In ta odločitev je v moje življenje prinesla veliko spremembo, radost, veselje, navdušenje. Ne le zame. Za vse moje bližnje.
Z žrebom v prvo Poletovo tekaško ekipo smo vsi izžrebanci imeli velikansko srečo. Dobili smo neprecenljivo darilo: potrditev, da zmoremo marsikaj. Naučili smo se veliko o zmogljivosti lastnega telesa, upravljanja časa in osnov tekaškega treninga. Naučili smo se, kako lažje prebroditi stres in težke trenutke v življenju. Naučili smo se, kako z užitkom teči, in predvsem dobili potrditev, da lahko pretečemo tudi maraton. Če se tako odločimo, če smo zdravi ter, seveda, če pravilno treniramo. Mi, navadni smrtniki. Ne le tisti »nadljudje« maratonci, za katere sem včasih hrepeneče navijala ob progi Ljubljanskega maratona.
Nisem bila tekaška novinka. Vendar je tek s prvo Poletovo tekaško ekipo dobil še neko drugo dimenzijo. S pripadnostjo ekipi sem sprejela moralno odgovornost, da bom tekla redno in resno ter s tem upravičila svoj žreb. Drug drugega smo spoznavali po tekaški zgodovini, vzdržljivosti, mišični masi, številu predklonov, skratka, po rezultatih Cooperjevega testa. Hitrost, telesna teža in delež maščobne mase.
Vsi smo stopili iz svojih okvirov
Tek v okviru ene ure se je raztegnil. Večina nas je prvič pogledala skozi okvir. Kilometri so se daljšali. Prvič pretečenih petnajst kilometrov, dvajset, dvaindvajset … petindvajset … Medsebojno navdušenje je bilo nalezljivo. Bila sem resnično srečna! Vsi problemi in skrbi so postajali manjši. Ob teku se namreč vse postavi na svoje mesto.
Če ne takoj, pa malo kasneje.
Glavni cilj tekaške sezone 2002 je bil nastop na Ljubljanskem maratonu. Meni jo je zagodla poškodba, zato se je to zgodilo šele naslednje leto. Je pa kljub temu leto 2002 obletnica tekaških nastopov na različnih prireditvah. Pretekla sem svoj prvi polmaraton ter ovekovečila svoj prvi tekaški nastop na 7. Ljubljanskem maratonu na polmaratonski razdalji.
Kar nekaj kolegov iz prve Poletove tekaške ekipe pa je dejansko opravilo z maratonsko razdaljo.
Letos, »dvajset let kasneje«, je bila moja velika želja, da ponovno pretečem maraton ter da se snidemo s člani prve Poletove tekaške ekipe. Žal sem bila le navijačica ob progi, smo se pa srečale tri poletovke. Padla je odločitev, da se prihodnje leto pojavimo na startu »ljubljanca«, da se ob tem bodrimo, pa čeprav sodelujemo »samo« na rekreativnem teku. Do takrat pa se moramo znova spraviti v tekaški red ter sanirati telo.
Danes pišem, včeraj sem tekla.
In če dobro pomislim, danes tečem približno tako kot pred dvajsetimi leti. Manj in počasneje. Nisem sposobna preteči maratona, kot ga še nisem bila pred dvajsetimi leti. Sem med tistimi, ki jih teži cel kup težav. Od poškodovane rame do boleče hrbtenice. In podobno kot pred dvajsetimi leti ponovno, potihoma, sama pri sebi, skrivoma upam, da pretečem še enega. Tako. Čisto počasi. Samo zame. Morda mi prihodnje leto, ob 20-letnici pretečenega prvega maratona, uspe preteči res še enega. Da bom imela v svoji zbirki maratonov lepšo, bolj okroglo številko.
Lepo bi bilo spet imeti ob sebi tisto podporno ekipo izpred dvajsetih let, v kateri smo bili vsi od popolnih začetnikov do prekaljenih tekaških mačkov, ki jih je ekipa Poletovih strokovnjakov popolnoma okužila, in to ne le s tekom. Z drugačnim, bolj zdravim načinom življenja.
Povsem brezplačno smo dobili vseživljenjsko odprt recept, ki zdravi skoraj vse vrste težav: tek.
Biti pravi Maratonec
Pa čeprav nismo veliko tekli skupaj. Pravzaprav to nismo bili samo mi, dvajseterica izžrebanih, to je bila širša tekaška skupnost. Tekaške programe, ki so bili tedensko objavljeni v Poletu, je spremljalo ogromno ljudi. Tisto leto in še veliko naslednjih je teklo vedno več in več ljudi. Prvi Poletovi tekaški ekipi je sledila druga in potem naprej.
Ne vem točno, kdaj se mi je zazdelo, da se je vse skupaj nekako spremenilo. Izgubilo žar. Tekači smo postali številke. Cifre. Tržna niša. Startnine marsikomu nedostopne. In ta trend se stopnjuje. Dokaz je letošnji Ljubljanski maraton.
Tisti Polet izpred dvajsetih let pa ti je res dal krila in tisti Polet pogrešam. Pogrešam »Poletove četrtke«, na krilih katerih si dejansko poletel v naslednje tedne.
Ja, dvajset let kasneje je svet drugačen in drugačni smo mi vsi. Danes potrebujemo malce drugačno vrste motivacije. Da se obujemo v tekaške copate in nato tečemo tako, da pred maratonom ne bomo že vsi potolčeni, poškodovani, utrujeni. Pa čeprav z maratonom ne bomo opravili na uradni tekmi, ampak kar v solo izvedbi. In prav to se mi zdi še posebno občudovanja vredno. Preteči maraton sam. Samcat. Prav tako, kot je z maratonom opravil sam Filipid. Potem si pa res pravi Maratonec.
