Hitra hoja je res prava odločitev
Ta pristop priporočam vrhunskim ter rekreativnim športnikom, še posebno pa tistim, ki jih pestijo ponavljajoče se poškodbe brez jasno definiranega vzroka.
Odpri galerijo
Pravilnejši odnos do pomena znanja nadzora nad mišicami in urejenega gibanja pri katerem koli športu vodi v zmanjšanje poškodb in bolečin. FOTO: Jure Eržen/Delo
Pomen reda, pravil, natančnosti in urejenosti gibanja za rezultate in poškodbe pri športu. Pravilnejši odnos do pomena znanja nadzora nad mišicami in urejenega gibanja pri katerem koli športu vodi v zmanjšanje poškodb in bolečin.
Pomen reda, pravil, urejenosti in nadzor nad spoštovanjem reda, kadar želimo zmanjšati neučinkovitost, lahko bolje razumemo s primerjavo dveh zelo podobnih športov, teka na dolge proge in hitro hojo, ki se med sabo razlikujeta po tem, kako urejeno je treba priti do cilja.
Pri raziskovanju deležev in pogostosti poškodb sem ugotovil, da so poškodbe pri teku zelo pogoste in so postale normalen del teka. Tekači končujejo kariero praviloma prezgodaj, imajo pogoste poškodbe in med aktivno kariero pogosto trpijo bolečine, tudi ko ne tečejo. Pri hitrohodcih je stanje dosti boljše.
Če analiziramo pravila teka, opazimo, da ne zahtevajo dobrega nadzora nad načinom izvajanja gibov, temveč gibanje urejajo proga od starta do cilja, pravilen start ter vpliv truda, vzdržljivosti in moči na končni čas. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje. Tekač posveča večino časa povečevanju vzdržljivosti in hitrosti. To povečuje predvsem s trudom in boljšim prenašanjem bolečine, ki vedno bolj postaja sestavni del tako treninga kot tekem. Zavestnega učenja in izboljševanja veščine ter večanja znanja je zelo malo ali nič. Preverjanje profesionalnega športnika je omejeno na kontrolo krvi in urina.
Ko pa pogledamo hitro hojo, opazimo drug pristop: več pravil, ki definirajo gibanje tekača, učenje giba ter močen in stalen nadzor nad hojo. Hitre hoje se hitrohodec uči več let in se pomembnosti kakovosti gibanja nikoli ne neha zavedati ter izboljševati z vadbo. Hojo izboljšuje nenehno. Zaveda se, da več ko zna, več zmore, zato slabega vpliva hitre hoje na počutje ne pozna tako kot tekači. Pravila hitre hoje so točno določena in to je edina atletska disciplina, kjer sodniki preverjajo ustreznost tekmovalčevega gibanja.
Hitrohodec mora biti močno osredotočen na gibanje ter ga zavestno nadzorovati. Ena peta je vedno v stiku s tlemi in vsaj eno koleno iztegnjeno. Osnova tehnike hitre hoje so kontrolirani, natančni zavestni gibi. Noga, ki gre naprej, mora biti iztegnjena in taka ostati vso pot nazaj; pokrči in dvigne od tal se lahko šele, ko se teža prenese na nasprotno nogo. Urejenost in spoštovanje urejenosti gibanja pripomoreta, da je poškodb v primerjavi s tekom nenavadno malo, gladkost, ritem in zavestnost pa so pravilo. Takšno gibanje vidimo tako redko, da nam je celo čudno in nenaravno. Kot tudi videti hitrohodca s slušalkami v ušesih.
Pravila hitre hoje zahtevajo od hitrohodca, da se center gibanja iz stegen in meč ter stopal preseli v center telesa, medenico in prsni koš. Tako gibanje je veliko bolj usklajeno s strukturo človeškega telesa, je pravilno urejeno gibanje človeškega telesa. Primerno opisanim razlikam lahko opazimo njihov vpliv na pogostost ter resnost poškodb pri hitrohodcih in tekačih na dolge proge.
Po raziskavi so z analizo 682 hitrohodcev ugotovili, da povprečen hitrohodec doživi eno resno poškodbo na 51,7 leta, čeprav večinoma uporabljajo opremo, namenjeno za tek, in hodijo po asfaltiranih površinah.
Raziskovanje pogostosti poškodb pri tekačih na dolge proge nam pokaže takšno stanje pogostosti poškodb v enem letu:
Stres fakture: 6 % tekačev
IT sindrom: 14 % tekačev
Vnetje pokostnice: 15 % tekačev
Plantarni fascitis: 15 % tekačev
Poškodba zadnje stegenske mišice: 7 % tekačev
Ahilova tetiva: 11 % tekačev
Tekaško koleno: 13 % tekačev
Pogostost poškodb v rekreativni skupini tekačev je veliko večja kot pri rekreativni skupini hitrohodcev. Opazimo lahko, da je tako kljub uporabi pretežno enake opreme in da se oboji gibajo na enakih površinah in v enakih okoliščinah. Največ poškodb tekačev je v predelu nog, kar definira primaren vir energije za gibanje pri teku. Najti je mogoče veliko zapisov, v katerih redno poškodovani tekači priporočajo učenje hitre hoje kot učinkovito rehabilitacijo po poškodbi in nadomestilo za tek.
Primerjava dobro izpostavi glavne razlike in jih poveže z dejanskim vzrokom njihovega nastanka, kar nam pomaga pri razumevanju pomembnosti reda in zavedanja pri gibanju, športu ter delu.
Bistvo teka je, da premagaš sebe znotraj ohlapno postavljenih pravil in ob primarnem centru, ki je v nogah. Učenja in potrebe po večanju urejenosti je manj, kot bi bilo treba. Razmišljanje tekača je definirano kot »zmorem!«. Bolečine, ki na nered in premajhno znanje nadzora nad mišicami in gibanjem opozarjajo, se tekač trudi prezreti, premagati ali ogoljufati. Zavest je običajno usmerjena na dosego cilja za vsako ceno, ne pa iti hitreje proti cilju z uporabo zavestnega učenja, boljšega občutka in zavestno izboljšanim gibanjem.
Pri hitri hoji pa je, čeprav se vsi naučimo hoditi, preden znamo teči, velik poudarek na učenju tehnike (večanje reda), uporabi telesa kot celote, vse pa usklajeno s pravilno demokratično uskladitvijo skeleta ter mišic. Kontrola nad pravim gibanjem na tekmovanjih je dosledna, priprave na tekmovanja pa so kombinacija vadbe, treningov. Razmišljanje hitrohodca lahko definiramo kot »znam in zmorem!«.
Pravilnejši odnos do pomena znanja nadzora nad mišicami in urejenega gibanja pri katerem koli športu vodi v zmanjšanje poškodb in bolečin. Zavestni nadzor, pravila, ki spodbujajo učenje, kot tudi trdo delo so nuja. Športnikov odnos naj bi bil: usklajena raba celotnega telesa, uma in mišic ob najboljši možni samokontroli ter vestnost do dviga sposobnosti. »Znam, da bi lahko več zmogel!«
Ta pristop priporočam vsem vrhunskim ter rekreativnim športnikom, še posebno pa tistim, ki jih pestijo ponavljajoče se poškodbe brez jasno definiranega vzroka. Pri vseh, ki si vzamejo čas za postopno implementacijo napisanega v svoj šport, to povzroči bistveno zmanjšanje entropije, boljšo pretvorbo energije v delo in gibanje ter drastično zmanjšanje poškodb in hkrati povečanje motivacije za vadbo in trening.
***
*Kaj je metoda AEQ? To je proces učenja boljše kakovosti nadzora nad mišicami in gibanjem, s čimer omogočimo, da nimamo nevede in nehote napetih mišic.
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje
Pomen reda, pravil, urejenosti in nadzor nad spoštovanjem reda, kadar želimo zmanjšati neučinkovitost, lahko bolje razumemo s primerjavo dveh zelo podobnih športov, teka na dolge proge in hitro hojo, ki se med sabo razlikujeta po tem, kako urejeno je treba priti do cilja.
Pri raziskovanju deležev in pogostosti poškodb sem ugotovil, da so poškodbe pri teku zelo pogoste in so postale normalen del teka. Tekači končujejo kariero praviloma prezgodaj, imajo pogoste poškodbe in med aktivno kariero pogosto trpijo bolečine, tudi ko ne tečejo. Pri hitrohodcih je stanje dosti boljše.
Če analiziramo pravila teka, opazimo, da ne zahtevajo dobrega nadzora nad načinom izvajanja gibov, temveč gibanje urejajo proga od starta do cilja, pravilen start ter vpliv truda, vzdržljivosti in moči na končni čas. Večina verjame, da posebnega učenja tek niti ne potrebuje. Tekač posveča večino časa povečevanju vzdržljivosti in hitrosti. To povečuje predvsem s trudom in boljšim prenašanjem bolečine, ki vedno bolj postaja sestavni del tako treninga kot tekem. Zavestnega učenja in izboljševanja veščine ter večanja znanja je zelo malo ali nič. Preverjanje profesionalnega športnika je omejeno na kontrolo krvi in urina.
Ko pa pogledamo hitro hojo, opazimo drug pristop: več pravil, ki definirajo gibanje tekača, učenje giba ter močen in stalen nadzor nad hojo. Hitre hoje se hitrohodec uči več let in se pomembnosti kakovosti gibanja nikoli ne neha zavedati ter izboljševati z vadbo. Hojo izboljšuje nenehno. Zaveda se, da več ko zna, več zmore, zato slabega vpliva hitre hoje na počutje ne pozna tako kot tekači. Pravila hitre hoje so točno določena in to je edina atletska disciplina, kjer sodniki preverjajo ustreznost tekmovalčevega gibanja.
Hitrohodec mora biti močno osredotočen na gibanje ter ga zavestno nadzorovati. Ena peta je vedno v stiku s tlemi in vsaj eno koleno iztegnjeno. Osnova tehnike hitre hoje so kontrolirani, natančni zavestni gibi. Noga, ki gre naprej, mora biti iztegnjena in taka ostati vso pot nazaj; pokrči in dvigne od tal se lahko šele, ko se teža prenese na nasprotno nogo. Urejenost in spoštovanje urejenosti gibanja pripomoreta, da je poškodb v primerjavi s tekom nenavadno malo, gladkost, ritem in zavestnost pa so pravilo. Takšno gibanje vidimo tako redko, da nam je celo čudno in nenaravno. Kot tudi videti hitrohodca s slušalkami v ušesih.
Pravila hitre hoje zahtevajo od hitrohodca, da se center gibanja iz stegen in meč ter stopal preseli v center telesa, medenico in prsni koš. Tako gibanje je veliko bolj usklajeno s strukturo človeškega telesa, je pravilno urejeno gibanje človeškega telesa. Primerno opisanim razlikam lahko opazimo njihov vpliv na pogostost ter resnost poškodb pri hitrohodcih in tekačih na dolge proge.
FOTO: Blaž Samec/Delo
Po raziskavi so z analizo 682 hitrohodcev ugotovili, da povprečen hitrohodec doživi eno resno poškodbo na 51,7 leta, čeprav večinoma uporabljajo opremo, namenjeno za tek, in hodijo po asfaltiranih površinah.
Raziskovanje pogostosti poškodb pri tekačih na dolge proge nam pokaže takšno stanje pogostosti poškodb v enem letu:
Stres fakture: 6 % tekačev
IT sindrom: 14 % tekačev
Vnetje pokostnice: 15 % tekačev
Plantarni fascitis: 15 % tekačev
Poškodba zadnje stegenske mišice: 7 % tekačev
Ahilova tetiva: 11 % tekačev
Tekaško koleno: 13 % tekačev
Pogostost poškodb v rekreativni skupini tekačev je veliko večja kot pri rekreativni skupini hitrohodcev. Opazimo lahko, da je tako kljub uporabi pretežno enake opreme in da se oboji gibajo na enakih površinah in v enakih okoliščinah. Največ poškodb tekačev je v predelu nog, kar definira primaren vir energije za gibanje pri teku. Najti je mogoče veliko zapisov, v katerih redno poškodovani tekači priporočajo učenje hitre hoje kot učinkovito rehabilitacijo po poškodbi in nadomestilo za tek.
Primerjava dobro izpostavi glavne razlike in jih poveže z dejanskim vzrokom njihovega nastanka, kar nam pomaga pri razumevanju pomembnosti reda in zavedanja pri gibanju, športu ter delu.
Bistvo teka je, da premagaš sebe znotraj ohlapno postavljenih pravil in ob primarnem centru, ki je v nogah. Učenja in potrebe po večanju urejenosti je manj, kot bi bilo treba. Razmišljanje tekača je definirano kot »zmorem!«. Bolečine, ki na nered in premajhno znanje nadzora nad mišicami in gibanjem opozarjajo, se tekač trudi prezreti, premagati ali ogoljufati. Zavest je običajno usmerjena na dosego cilja za vsako ceno, ne pa iti hitreje proti cilju z uporabo zavestnega učenja, boljšega občutka in zavestno izboljšanim gibanjem.
Pri hitri hoji pa je, čeprav se vsi naučimo hoditi, preden znamo teči, velik poudarek na učenju tehnike (večanje reda), uporabi telesa kot celote, vse pa usklajeno s pravilno demokratično uskladitvijo skeleta ter mišic. Kontrola nad pravim gibanjem na tekmovanjih je dosledna, priprave na tekmovanja pa so kombinacija vadbe, treningov. Razmišljanje hitrohodca lahko definiramo kot »znam in zmorem!«.
Pri hitri hoji je, čeprav se vsi naučimo hoditi, preden znamo teči, velik poudarek na učenju tehnike (večanje reda), uporabi telesa kot celote, vse pa usklajeno s pravilno demokratično uskladitvijo skeleta ter mišic. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Pravilnejši odnos do pomena znanja nadzora nad mišicami in urejenega gibanja pri katerem koli športu vodi v zmanjšanje poškodb in bolečin. Zavestni nadzor, pravila, ki spodbujajo učenje, kot tudi trdo delo so nuja. Športnikov odnos naj bi bil: usklajena raba celotnega telesa, uma in mišic ob najboljši možni samokontroli ter vestnost do dviga sposobnosti. »Znam, da bi lahko več zmogel!«
Ta pristop priporočam vsem vrhunskim ter rekreativnim športnikom, še posebno pa tistim, ki jih pestijo ponavljajoče se poškodbe brez jasno definiranega vzroka. Pri vseh, ki si vzamejo čas za postopno implementacijo napisanega v svoj šport, to povzroči bistveno zmanjšanje entropije, boljšo pretvorbo energije v delo in gibanje ter drastično zmanjšanje poškodb in hkrati povečanje motivacije za vadbo in trening.
***
*Kaj je metoda AEQ? To je proces učenja boljše kakovosti nadzora nad mišicami in gibanjem, s čimer omogočimo, da nimamo nevede in nehote napetih mišic.
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje
