
Neomejen dostop | že od 14,99€
Že po slabem tednu dni novega, razširjenega klubskega svetovnega prvenstva je osrednja tema turnirja postala tisto, česar si pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) niso želeli: sramotno prazne tribune. Fotografije prostranih, napol praznih stadionov, kljub prisotnost največjih klubov v nogometnem svetu, so preplavile družbena omrežja in sprožile val kritik, mnogi pa so turnir že označili za popoln polom. Ko je trener Chelseaja Enzo Maresca po tekmi proti LAFC dejal, da je bilo »okolje malce čudno«, je zadel žebljico na glavico. Njegova ekipa je namreč igrala na stadionu Mercedes-Benz v Atlanti, kjer je zevalo več kot 50.000 praznih sedežev.
Vzrokov za to sramoto je več, a skoraj vsi vodijo do arogance in napačnih odločitev, ki jih je sprejela Fifa sama. Namesto da bi prisluhnila nasvetom s terena, je turnir zastavila, kot da gre za uveljavljeno Svetovno prvenstvo reprezentanc, ne pa za povsem nov produkt, ki ga je treba občinstvu šele predstaviti in prodati.
Pogled na uradne številke obiska razkrije razsežnost težav. Omenjeno tekmo med Chelseajem in LAFC si je ogledalo le 22.137 gledalcev, kar pomeni, zgolj 32-odstotno zasedenost stadiona s kapaciteto 71.000, piše Yahoo. Še huje je bilo v Orlandu, kjer si je obračun med južnoafriškim Mamelodi Sundowns in južnokorejskim Ulsan Hjundajem ogledalo pičlih 3.412 ljudi, piše AP. Čeprav so nekatere tekme, kot na primer obračun med PSG in Atléticom Madridom (80.619 gledalcev), privabile množice, je splošna slika klavrna. V povprečju so bili stadioni na prvih dvanajstih tekmah zasedeni le 54-odstotno.
Največja napaka je bila izbira prizorišč. Fifa se je odločila za ogromne stadione ameriškega nogometa (NFL), namesto za manjše, nogometu namenjene objekte. 22.000 gledalcev bi na kateremkoli stadionu lige MLS pomenilo razprodano tekmo in fantastično vzdušje. V gigantskem kompleksu, kot je Mercedes-Benz Stadium, pa je ista številka delovala kot dokaz neuspeha. Kritiki se strinjajo, da je ta odločitev, ki naj bi jo sprejeli vodilni v Fifi v nasprotju z nasveti ameriških sodelavcev, ustvarila zgrešeno percepcijo.
K temu so prišteti še nerazumljivi termini tekem. Obračun med Borussio Dortmund in Fluminensejem se je na stadionu MetLife v New Jerseyju začel v torek opoldne po lokalnem času. Tekma v Atlanti se je začela ob treh popoldne v ponedeljek. V Fifi so očitno dali prednost televizijskim prenosom za globalno občinstvo, predvsem evropsko, in pri tem pozabili, da imajo lokalni prebivalci takrat službene obveznosti.
Ključni dejavnik, ki je odvrnil navijače, so bile cene vstopnic. Ko so decembra lani vstopnice sprostili v prodajo, so bile cene po mnenju mnogih »alarmantne«. Najcenejše vstopnice za uvodne tekme so, vključno s stroški, presegale 200 dolarjev, sedeži v zgornjih vrstah pa so stali več kot 100 dolarjev. Ko je postalo jasno, da prodaja ne gre po načrtih, je Fifa panično znižala cene, a škoda je bila že narejena.
Občutek, da gre za »pohlepno služenje denarja«, se je okrepil tudi zaradi zgrešene marketinške strategije. Namesto da bi Fifa pojasnila, zakaj je ta turnir nekaj posebnega in tekmovalnega v primerjavi z običajnimi poletnimi prijateljskimi turnejami evropskih velikanov, je stavila na bombastične izjave predsednika Giannija Infantina. Njegove trditve o »32 najboljših klubih na svetu« in milijonih navijačev, ki bodo pripotovali v ZDA, so zvenele votlo in niso prepričale skeptične javnosti. Ameriški navijači so namreč vajeni, da evropski klubi, kot so Real Madrid, Chelsea ali Manchester City, vsako poletje gostujejo v ZDA, zato prisotnost teh ekip ni več nekaj ekskluzivnega.
Za polom pa ne gre kriviti le ameriških navijačev. Turnir je najbolj odmeval v Južni Ameriki in Afriki, a so številne navijače ustavile drugačne ovire. Visoki stroški potovanja, zapleteni postopki za pridobitev ameriškega vizuma in neprijazno politično ozračje so mnoge odvrnili od poti. Portal Yahoo je izpostavil zgodbo Gamala Hosnija, 28-letnega navijača egiptovskega Al Ahlyja, ki si je neizmerno želel ogledati tekmo svojega kluba, a so mu zavrnili prošnjo za vizo, kljub plačani pristojbini v višini 185 dolarjev.
Na koncu se zdi, da je Fifa postala žrtev lastne samovšečnosti. Namesto da bi gradila nov turnir postopoma, je zanj zahtevala cene in ga oglaševala, kot da gre za preverjen in prestižen dogodek. Ironično je, da so igralci in trenerji poudarjali tekmovalni naboj, a prazne tribune so poslale v svet ravno nasprotno sporočilo – da gre za tekme brez pravega pomena. Namesto da bi polni stadioni prepričali skeptike, so prazni sedeži le potrdili njihove dvome.
Komentarji