Moč ali razum?
Dokler govori orožje, ni razuma. Odloča samo moč. Do končne zmage? Zmage močnejšega, ki odloča, kaj je resnica, kaj je pravica.
Ko utihne orožje, se morajo različni soočati z razumom.
Dlje ko traja vojna, več je trupel, krivic, več sovraštva, več maščevanja. Pravice različnih so vedno bolj oddaljene. Sosed izgine za stoletja, ostane sovrag – a sta oba še vedno tam.
Katere pravice, kateri cilji naj se uveljavijo, uresničijo? Meje spreminjajočih se držav? Ali pravica ljudi, da se lahko vrnejo na lastne domove in živijo v miru tako, kakor si lahko sami izbirajo? Če je to osnovna pravica, so lahko drugi cilji sploh omembe vredni?
Padel je simbolični zid v Evropi. Razdružile in združile so se države, spremenile so se meje. To, kar so lahko videle in doživele sedanje generacije! In to brez orožja, brez vojn! Kljub obstoju orjaških vojnih strojev in armad v Evropi.
Drugod po svetu so si naduti generali lahko privoščili, da so arogantno, javno, vzvišeno in nekaznovano priznavali, kako so lagali, ko so si izmišljali vzroke, s katerimi so opravičevali svojo agresijo do drugih držav, spreminjanje meja, klanje ljudi, doseganje vojaških zmag ... nikakor pa ne miru! V brk vsem mednarodnim zasedanjem. Moč orožja. Diktatura vojske.
V Evropi je obveljal helsinški sporazum, nastal ob pomembni vlogi dveh velikanov miroljubne politike, kakor sta bila Brandt in Tito. Različna soseda ali vraga? Sporazum je formalistično preživel razpad Jugoslavije. Dejansko je takrat Evropa na stežaj odprla vrata zunanjemu mogotcu.
O vzrokih, zgodovini, o obstoječih problemih med Ukrajinci in Rusi in s tem med njihovimi formalnimi državnimi strukturami je lahko vsakdo – v današnji elektronski družbi – bral, poslušal, gledal, segal po neverjetnem številu »informacij«. Če si je želel resne, strokovno argumentirane primerjave, ocene, razmišljanja različnih, tudi zelo nasprotujočih si gledanj, podatkov ..., je morda v letu dni vsak mesec vzel v roke revijo Limes ali pa šel mimo vsega in podčrtoval osebno izkušnjo, na podlagi katere je omalovaževal slovenske intelektualce vse do Hribarjevih razmišljanj.
Vse tiste, ki nasprotujejo pozivu »Ustavite vojno takoj«, bi povabil, naj si ogledajo muzej človeške vztrajnosti ob obleganju Sarajeva. V Sarajevu. Tam bi morda razumeli, kako pomembno je, da čim prej utihne orožje! Da vsak dan zamude plačuje še danes nešteto, nešteto ljudi. Tisti, ki so življenjski nosilci pravice.
