Tek je skrivnost in užitek čutiti samega sebe
Nasveti za tekače, nekoliko drugače. Vsak tekač bi moral izmojstriti zavedanje gibanja in dogajanja v svojem telesu.
Odpri galerijo
Sami bi morali opaziti negativne spremembe, razumeti njihov izvor in biti sposobni odpraviti nepravilnosti. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Usmeriti pozornost tja, kamor želi, pomeni želene cilje doseči s kar najmanj napora in brez poškodb.
To pomeni, da bi se moral dovolj pogosto opazovati in se naučiti zaznati in razumeti spremembe, ki se mu dogajajo med gibanjem. Tako bi lažje določil vzrok bolečin, poškodb, in jih tako preprečil - hkrati bi ga vse to peljalo do boljšega rezultata.
Normalno delovanje telesa od zavesti zahteva, da zavestno preverja tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali redno opazovati in jih popraviti.
Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, te spremembe zahtevajo več naše energije, in več energije pomeni več odgovornosti, ta pa zahteva več pozornosti.
Vse prevečkrat lahko vidimo, da več energije pri športnikih ne poveča tudi pozornosti na to, kaj s to energijo izvaja.
Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in je nujno za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot nadziranje gibanja omogočata eleganco, lahkotnost in manj napora.
Če je napora manj, je lahko gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Sistemi, ki delujejo po tem principu, delujejo bolje in se manj kvarijo (poškodbe), tisti, ki pa učinkovitosti ne dvigujejo, pa imajo nasprotno usodo.
Vendar pa moramo tako početje gojiti vztrajno in redno, učinke dosežemo le ob počasnem, a vztrajnem učenju – na silo, ali ob bolečini dolgoročnih rezultatov ne moremo pričakovati.
Zakaj? Učenje je možno le, če ga ponotranjimo (zavestna vaja); naučeno postane nepogrešljiv del nas. Najboljše učenje gibanja je,ko teorijo povežemo z zavestno prakso, tako bomo smiselnost pravilnega gibanja tudi začutili, dojeli in razumeli. Učimo sami sebe, učitelj metode AEQ nam je v pomoč in nas vodi.
Kaj je metoda AEQ? Uči nas samozavedanja in nadzorovanja gibanja, mišljenja in dejanj, povrne zmožnost upravljanja mišic, telesa, lastne volje in mišljenja. Omogoča nam izviren način sproščanja mišic, kar vpliva tudi na blažitev stresa.
Z učenjem metode se naučimo zavestnega delovanja. Zavest utirimo kot opazovalko lastnih misli, to pa našim odločitvam in dejanjem omogoča, da se uresničijo tako, da podpirajo naše cilje in želje.
Učenje zavedanja ni splošno poznana metoda, pravzaprav jo resnično poznajo le redki. Vemo, da se lahko naučimo različnih veščin, denimo igrati nogomet, postati frizer, mehanik, igrati kitaro, izuriti ali oblikovati mišice, dvigniti veščino …
Naštete veščine so vsepovsod poznane, kontrolirati mišice v središču telesa, ko jih ne vidimo, in se jih še nismo naučili čutiti, pa je skoraj neznano področje.
In prav tu imamo največ težav.
Stanja, kot so zategnjenost in bolečine zaradi obrabe običajno pripisujemo staranju. Le-to resda pusti posledice na koži in laseh, gibalne težave pa v resnici izvirajo iz čedalje večje podzavestne mišične napetosti; pospešuje pa jih senzorno – motorna amnezija, ki zavira učinkovitost telesnih sistemov in ustavlja neracionalen ego, da ne uniči telesa do konca.
Stanje, ko nam nekaj preide v navado – postane nehotena reakcija -, pomeni, da smo izgubili zavestni nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega istega giba ali gibanja - takemu stanju pravimo senzorno-motorna ali čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane kot posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom, predvsem pomanjkanju časa in prevelikemu pritisku ter odgovornosti. Neprestana izpostavljenost ponavljajočim se stresnim dražljajem povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Pogosto do največje izgube nadzora pride pri mišičju osrednjega dela telesa, med medenico in prsnim košem.
Priložnost imam opazovati, kako je učenje metode AEQ in dihanja AEQ koristno za gibanje, razmišljanje in dosežke ljudi, s katerimi delam. Po šolanju so njihovi cilji, želje in rezultati drugačni. Sposobni so se zavedati notranje napetosti in jo primerno uporabiti, ali pa jo zmanjšati, ko je čas za počitek in regeneracijo in sprostitev; vse to omogoča višjo učinkovitost in usklajenost gibanja.
Redno zavestno spremljanje običajno avtomatiziranih dejanj, navad, čustvenih vzorcev in refleksov je izjemno pomembno, a žal zelo redko. Zato je med tekači vedno več utrujenih, naveličanih, razbolenih, zdravstvene težave se vrstijo brez očitnih in logičnih razlogov.
Pomembno je tudi zavedanje, da nas isti pristop, ki nas je pripeljal na vrh, z njega tudi odpelje. Zato je treba znati analizirati telesne odzive in vpliv podzavestnih vzorcev na rezultate, in pravočasno spreminjati zavest, um in podzavest in se izogniti upadu forme ali vedno večjemu negativnemu vplivu poškodb na športno pot.
Enake težave pestijo tekače: ekstremni napori in veliko treninga pospešujejo odtujitev uma od telesa in izgubo občutka, izostanek nadgrajevanja kakovosti gibanja, njihov tek pa ni učinkovit, kot bi pričakovali. Daljše obdobje takšnega teka običajno privede do občutka slabše telesne pripravljenosti, celo šibkosti, slabšanja učinkovitosti dihanja, depresije in močnih bolečin, s katerim telo ustavlja pretiravanje uma. Športnik zato spremeni trening: dodaja vaje za moč, kar pa je pogosto neprimerno, saj problem ne leži v pomanjkanju moči, temveč občutka in nadzora nad obstoječo močjo, in pomanjkljivo sposobnostjo sprostitve tonusa, ko ta ni potreben.
Sčasoma zato nastopijo različne poškodbe mišic ter sklepov, vendar se z običajnimi terapevtskimi metodami ne uredijo za daljše obdobje, in ne omogočajo učenja zmanjšanja senzorno motorne amnezije, saj se športnik niti ne zaveda, da je tu vzrok težav.
Sami bi morali opaziti negativne spremembe, razumeti njihov izvor in biti sposobni odpraviti nepravilnosti. Tako bi preprečili večje poškodbe, padec motivacije in rezultatov.
Dodajanje metode AEQ in dihanja AEQ v trenažni proces in življenje ozavesti in spremeni tek in življenje tekača. Tekač ne bo izgubil veselja do teka, na treningih in tekmovanjih se ne bo odločal napačno, podaljšal si bo aktivno tekaško obdobje. Večina tekačev prej ali slej izgubi občutek, kdaj je napor prevelik, navadijo se na bolečine in mislijo, da je konstantna utrujenost znak dobrega treninga. Tako stanje privede do redukcije ali prekinitve tekaškega življenja, pa tudi do težavnejših medsebojnih odnosov športnika in okolice.
Redno izvajanje vaj AEQ, ki se jih tekač nauči pri učitelju metode AEQ, in povečanje propriocepcije, pridobljene na programih AEQ metode ali individualnem učenju, omogočata pravilno razumevanje težav in osredotočenje na gibanje in dihanje pri teku, in bolj pogosto preverjanje drže in gibanja tudi izven teka. Z izboljševanjem teh občutkov lažje prilagajamo svoj tek spremenljivim razmeram – med tekom in v življenju.
Sami smo bolj sposobni zaznati napake in jih popraviti.
Športnik, ki ima primerno razvit in vzdrževan občutek in pozna svoje šibkosti, bo strokovni ekipi bolj v pomoč. Prav zaradi vedno večje odtujitve športnika od samega sebe, je ugotavljanje trenutnega stanja prepuščeno tehnologiji in občutku ali ugibanju trenerja.
Vedno znova vidimo, kako se tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki po nekaj mesecih posvečanja AEQ metodi spremenijo in čedalje bolj natančno opazujejo, kaj in kako narediti, da gredo lahko po najkrajši možni poti proti zastavljenim ciljem. Tehnološke pripomočke uporabljajo kot pripomočke, ne pa kot osnovo za ugotavljanje trenutnega stanja in počutja. Na splošno je sploh v vrhunskem športu, vedno bolj pa tudi v rekreativnem, večina ljudi na genetskem maksimumu na področjih VO2max in razmerja moči in telesne teže. Hkrati pa se vedno težje zavedajo trdega in neučinkovitega gibanja, ki se zaradi permanentnega stresa samo še stopnjuje - sicer občutijo posledice, ne pa tudi vzroke zanje.
Odgovor za rešitev teh na videz težko rešljivih težav ponuja metoda AEQ, ki v relativno kratkem času na enostaven ter neboleč način spomni športnika na pomen otroške lahkotnosti in učinkovitosti, in ga poveže z obstoječo močjo, kondicijo, izkušnjami in z modrostjo privede do zadovoljnega, motiviranega, samozavednega, samozavestnega, napredujočega in proti poškodbam bolj odpornega športnika, ki ve, kaj še potrebuje na poti proti cilju.
Učitelj AEQ metode nauči, kako izboljšati občutenje, nadzor in učinkovitost telesa. Ob aktivnem učenju in pravilnem izvajanju vaj AEQ se športnik nauči usmeriti pozornost tja, kamor želi; želene cilje zmore doseči s kar najmanj napora in brez poškodb.
Tisto, v kar namenjamo pozornost in čas tako bolj razumemo, s tem bolj spoštujemo in cenimo, zato se to krepi. Naj bo tisto naše telo.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
To pomeni, da bi se moral dovolj pogosto opazovati in se naučiti zaznati in razumeti spremembe, ki se mu dogajajo med gibanjem. Tako bi lažje določil vzrok bolečin, poškodb, in jih tako preprečil - hkrati bi ga vse to peljalo do boljšega rezultata.
Normalno delovanje telesa od zavesti zahteva, da zavestno preverja tako držo kot način sedenja, tako hojo kot tek. Nekatere gibe, ki jih nenehno izvajamo nezavedno in avtomatično, bi prav tako morali redno opazovati in jih popraviti.
Spet druge gibe opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, te spremembe zahtevajo več naše energije, in več energije pomeni več odgovornosti, ta pa zahteva več pozornosti.
Vse prevečkrat lahko vidimo, da več energije pri športnikih ne poveča tudi pozornosti na to, kaj s to energijo izvaja.
Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in je nujno za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot nadziranje gibanja omogočata eleganco, lahkotnost in manj napora.
Če je napora manj, je lahko gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Sistemi, ki delujejo po tem principu, delujejo bolje in se manj kvarijo (poškodbe), tisti, ki pa učinkovitosti ne dvigujejo, pa imajo nasprotno usodo.
Vendar pa moramo tako početje gojiti vztrajno in redno, učinke dosežemo le ob počasnem, a vztrajnem učenju – na silo, ali ob bolečini dolgoročnih rezultatov ne moremo pričakovati.
Zakaj? Učenje je možno le, če ga ponotranjimo (zavestna vaja); naučeno postane nepogrešljiv del nas. Najboljše učenje gibanja je,ko teorijo povežemo z zavestno prakso, tako bomo smiselnost pravilnega gibanja tudi začutili, dojeli in razumeli. Učimo sami sebe, učitelj metode AEQ nam je v pomoč in nas vodi.
Učenje zavestnega delovanja
Kaj je metoda AEQ? Uči nas samozavedanja in nadzorovanja gibanja, mišljenja in dejanj, povrne zmožnost upravljanja mišic, telesa, lastne volje in mišljenja. Omogoča nam izviren način sproščanja mišic, kar vpliva tudi na blažitev stresa.
Z učenjem metode se naučimo zavestnega delovanja. Zavest utirimo kot opazovalko lastnih misli, to pa našim odločitvam in dejanjem omogoča, da se uresničijo tako, da podpirajo naše cilje in želje.
Učenje zavedanja ni splošno poznana metoda, pravzaprav jo resnično poznajo le redki. Vemo, da se lahko naučimo različnih veščin, denimo igrati nogomet, postati frizer, mehanik, igrati kitaro, izuriti ali oblikovati mišice, dvigniti veščino …
Naštete veščine so vsepovsod poznane, kontrolirati mišice v središču telesa, ko jih ne vidimo, in se jih še nismo naučili čutiti, pa je skoraj neznano področje.
In prav tu imamo največ težav.
Vedno znova vidimo, kako se tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki po nekaj mesecih posvečanja AEQ metodi spremenijo in čedalje bolj natančno opazujejo, kaj in kako narediti, da gredo lahko po najkrajši možni poti proti zastavljenim ciljem. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Stanja, kot so zategnjenost in bolečine zaradi obrabe običajno pripisujemo staranju. Le-to resda pusti posledice na koži in laseh, gibalne težave pa v resnici izvirajo iz čedalje večje podzavestne mišične napetosti; pospešuje pa jih senzorno – motorna amnezija, ki zavira učinkovitost telesnih sistemov in ustavlja neracionalen ego, da ne uniči telesa do konca.
Stanje, ko nam nekaj preide v navado – postane nehotena reakcija -, pomeni, da smo izgubili zavestni nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega istega giba ali gibanja - takemu stanju pravimo senzorno-motorna ali čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane kot posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom, predvsem pomanjkanju časa in prevelikemu pritisku ter odgovornosti. Neprestana izpostavljenost ponavljajočim se stresnim dražljajem povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Pogosto do največje izgube nadzora pride pri mišičju osrednjega dela telesa, med medenico in prsnim košem.
Priložnost imam opazovati, kako je učenje metode AEQ in dihanja AEQ koristno za gibanje, razmišljanje in dosežke ljudi, s katerimi delam. Po šolanju so njihovi cilji, želje in rezultati drugačni. Sposobni so se zavedati notranje napetosti in jo primerno uporabiti, ali pa jo zmanjšati, ko je čas za počitek in regeneracijo in sprostitev; vse to omogoča višjo učinkovitost in usklajenost gibanja.
Redno zavestno spremljanje običajno avtomatiziranih dejanj, navad, čustvenih vzorcev in refleksov je izjemno pomembno, a žal zelo redko. Zato je med tekači vedno več utrujenih, naveličanih, razbolenih, zdravstvene težave se vrstijo brez očitnih in logičnih razlogov.
Odtujitev uma od telesa in posledice na telesu
Pomembno je tudi zavedanje, da nas isti pristop, ki nas je pripeljal na vrh, z njega tudi odpelje. Zato je treba znati analizirati telesne odzive in vpliv podzavestnih vzorcev na rezultate, in pravočasno spreminjati zavest, um in podzavest in se izogniti upadu forme ali vedno večjemu negativnemu vplivu poškodb na športno pot.
Enake težave pestijo tekače: ekstremni napori in veliko treninga pospešujejo odtujitev uma od telesa in izgubo občutka, izostanek nadgrajevanja kakovosti gibanja, njihov tek pa ni učinkovit, kot bi pričakovali. Daljše obdobje takšnega teka običajno privede do občutka slabše telesne pripravljenosti, celo šibkosti, slabšanja učinkovitosti dihanja, depresije in močnih bolečin, s katerim telo ustavlja pretiravanje uma. Športnik zato spremeni trening: dodaja vaje za moč, kar pa je pogosto neprimerno, saj problem ne leži v pomanjkanju moči, temveč občutka in nadzora nad obstoječo močjo, in pomanjkljivo sposobnostjo sprostitve tonusa, ko ta ni potreben.
Sčasoma zato nastopijo različne poškodbe mišic ter sklepov, vendar se z običajnimi terapevtskimi metodami ne uredijo za daljše obdobje, in ne omogočajo učenja zmanjšanja senzorno motorne amnezije, saj se športnik niti ne zaveda, da je tu vzrok težav.
Sami bi morali opaziti negativne spremembe, razumeti njihov izvor in biti sposobni odpraviti nepravilnosti. Tako bi preprečili večje poškodbe, padec motivacije in rezultatov.
Osredotočenje na gibanje in dihanje
Dodajanje metode AEQ in dihanja AEQ v trenažni proces in življenje ozavesti in spremeni tek in življenje tekača. Tekač ne bo izgubil veselja do teka, na treningih in tekmovanjih se ne bo odločal napačno, podaljšal si bo aktivno tekaško obdobje. Večina tekačev prej ali slej izgubi občutek, kdaj je napor prevelik, navadijo se na bolečine in mislijo, da je konstantna utrujenost znak dobrega treninga. Tako stanje privede do redukcije ali prekinitve tekaškega življenja, pa tudi do težavnejših medsebojnih odnosov športnika in okolice.
Priložnost imam opazovati, kako je učenje metode AEQ in dihanja AEQ koristno za gibanje, razmišljanje in dosežke ljudi, s katerimi delam. FOTO: Uroš Hočevar
Redno izvajanje vaj AEQ, ki se jih tekač nauči pri učitelju metode AEQ, in povečanje propriocepcije, pridobljene na programih AEQ metode ali individualnem učenju, omogočata pravilno razumevanje težav in osredotočenje na gibanje in dihanje pri teku, in bolj pogosto preverjanje drže in gibanja tudi izven teka. Z izboljševanjem teh občutkov lažje prilagajamo svoj tek spremenljivim razmeram – med tekom in v življenju.
Sami smo bolj sposobni zaznati napake in jih popraviti.
Športnik, ki ima primerno razvit in vzdrževan občutek in pozna svoje šibkosti, bo strokovni ekipi bolj v pomoč. Prav zaradi vedno večje odtujitve športnika od samega sebe, je ugotavljanje trenutnega stanja prepuščeno tehnologiji in občutku ali ugibanju trenerja.
Vedno znova vidimo, kako se tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki po nekaj mesecih posvečanja AEQ metodi spremenijo in čedalje bolj natančno opazujejo, kaj in kako narediti, da gredo lahko po najkrajši možni poti proti zastavljenim ciljem. Tehnološke pripomočke uporabljajo kot pripomočke, ne pa kot osnovo za ugotavljanje trenutnega stanja in počutja. Na splošno je sploh v vrhunskem športu, vedno bolj pa tudi v rekreativnem, večina ljudi na genetskem maksimumu na področjih VO2max in razmerja moči in telesne teže. Hkrati pa se vedno težje zavedajo trdega in neučinkovitega gibanja, ki se zaradi permanentnega stresa samo še stopnjuje - sicer občutijo posledice, ne pa tudi vzroke zanje.
Uspeh z manj napora in poškodb
Odgovor za rešitev teh na videz težko rešljivih težav ponuja metoda AEQ, ki v relativno kratkem času na enostaven ter neboleč način spomni športnika na pomen otroške lahkotnosti in učinkovitosti, in ga poveže z obstoječo močjo, kondicijo, izkušnjami in z modrostjo privede do zadovoljnega, motiviranega, samozavednega, samozavestnega, napredujočega in proti poškodbam bolj odpornega športnika, ki ve, kaj še potrebuje na poti proti cilju.
Učitelj AEQ metode nauči, kako izboljšati občutenje, nadzor in učinkovitost telesa. Ob aktivnem učenju in pravilnem izvajanju vaj AEQ se športnik nauči usmeriti pozornost tja, kamor želi; želene cilje zmore doseči s kar najmanj napora in brez poškodb.
Tisto, v kar namenjamo pozornost in čas tako bolj razumemo, s tem bolj spoštujemo in cenimo, zato se to krepi. Naj bo tisto naše telo.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
