Umberto Eco je v enem svojih esejev pisal o tem, kako bodo knjige preživele zaradi svoje telesnosti pa tudi zaradi vonja, ki ga v digitalnem svetu ne more biti. In kot vse kaže, se ni uštel.

Galerija
Življenje zahteva nov prostor, v katerem so lahko stare knjige samo breme, sploh če poskušaš pisati nove. Zato jih včasih tako velikodušno podarjaš ali pa pozabljaš. Razen tistih, ki so bolj trmaste od tebe in jim dovoliš, da te spremljajo. FOTO: Jure Eržen
Že dlje časa dežuje, nisem več prepričan, kako dolgo. Zunaj stavkajo poštarji in na misel mi pride pesem: včasih si poštar, ki raznaša dež. Tako je to s poštarji in paketi, ki nikdar ne pridejo. Medtem ko položnice dežujejo v nabiralnik kar same. Za vse boš plačal, kajne, Dane, za vse boš plačal, piše na sleherni od njih. In plačuješ, ker veš, da to še zdaleč ni vse, kar boš moral plačati.
In še dolgo ne bo. Plačuješ, da ne bi bil kaznovan. Neki glas iz prihodnosti ti medtem šepeče: včasih umiraš bolj počasi, ker imaš še nekaj obrokov in neplačanih položnic. In se tolažiš: vse to je rezultat novodobnega suženjstva, ki nas je pokorilo tiho, tako kot smo tiho plačniki teh istih položnic, na katerih je izpisan algoritem strahu pred avtoriteto in neuspehom. Kako dolgo še, se vprašaš?
Dokler ...
Komentarji