
Neomejen dostop | že od 14,99€
Na lanskem sarajevskem festivalu mi je Damjan Kozole prvič omenil, da že dolgo raziskuje delo avantgardne skupine OHO, da je našel nekatere še nikoli videne posnetke in posnel pogovore s člani gibanja: z Markom Pogačnikom, Iztokom Geistrom, Naškom Križnarjem, z Američanom s slovenskimi koreninami Davidom Nezom, Milenkom Matanovičem, Matjažem Hanžkom, Tomažem Brejcem in edino žensko v gibanju, Mariko Pogačnik, brez katere, kot pravi Brejc, OHO-ja v resnici ne bi bilo. To nedeljo bo na dvorišču v Vipavskem Križu v okviru EPK predprojekcija njegovega dokumentarnega filma OHO, prvič po več kot pol stoletja se bodo tam zbrali vsi živeči člani gibanja.
To ni samo film o avantgardni skupini OHO, pravi Kozole, ampak tudi o času, o tem, kako so umetniki dosledno živeli in še živijo svoja etična stališča, ki so jih postavili v Manifestu v začetku šestdesetih let.
Bili so eden od najbolj vplivnih umetniških kolektivov v šestdesetih letih v Jugoslaviji, navdihnili so številne umetnike, tudi Marino Abramović, kot je povedala v avtobiografiji Walk Through Walls. Prvi iz vzhodne Evrope, ki so razstavljali v newyorški MoMI. A ravno po tem velikem uspehu so se samoukinili, »ker umetnost ne more biti na prodaj«, in se leta 1971 preobrazili v komuno Družina v Šempasu v Vipavski dolini.
Zdaj v dokumentarcu gledam te žareče mlade ljudi, ki so si drznili začutiti umetnost drugače, ki so stopili iz okvirov s poezijo, z videom, z umetniškimi akcijami, kot je znameniti Triglav. Posnetki odpirajo duha časa, ki se čudno prepleta s tem zgodovinskim trenutkom. Kaj dobiš, če združiš uho, ki bi zares slišalo, in oko, ki bi zares videlo? OHO so strastno verjeli – in še verjamejo –, da je umetnost življenje in da je življenje umetnost. V filmu je nekaj, kar deluje kot injekcija čistega navdiha, za nas, ki smo morda pozabili na drznost misli in upor, za mlade umetnike, ki v tem času groze in nesmisla lahko najdejo nov smisel, novo idejo, ki bo močnejša od teme, ki nas obdaja.
Komentarji