V nadaljevanju preberite:

Ukrajinska ofenziva v porečju reke Donec je presenetila malodane vse zunanje akterje in opazovalce. Začenši seveda z rusko vojsko, ki je v nekaj dneh v paniki zapustila ozemlje, ki ga je z velikimi žrtvami osvajala dolge mesece in za to (kot izpričuje očitno pristni interni dokument, ki je s pomočjo ruske opozicije pricurljal v javnost) žrtvovala najmanj petdeset tisoč mladih življenj svojih vojakov – skoraj toliko, torej, kot so jih ZDA izgubile v desetih letih krvave vojaške avanture v Vietnamu.

Že marca letos nas je Ervin Hladnik Milharčič opomnil, da smo Ukrajino vsi po vrsti podcenjevali. V prvi vrsti seveda njeni sovražniki. Tempo ruske invazije, ki je v prvih tednih zares spominjal na »specialno operacijo«, je očitno slonel na predpostavki, da se bo »nacionalistični režim v Kijevu« zrušil kot hišica iz kart, ukrajinsko ljudstvo pa se bo – hočeš nočeš – povrnilo v naročje ruskega pokroviteljstva.

A kot hišica iz kart se je sesul mit o ruski vojaški moči. Velikanske žrtve zgolj na strani agresorja – ruske smrtne žrtve so že pred začetkom ukrajinske ofenzive po številu presegale žrtve katerekoli velesile po drugi svetovni vojni (morda z izjemo kitajskih žrtev v vojni proti Vietnamu leta 1979) – so služile le temu, da je država z najdaljšo zemeljsko mejo na svetu, padajočim in starajočim se prebivalstvom ter obsežnimi nenaseljenimi območji, posejanimi z naravnimi bogastvi, vsem sosedom razgalila svojo šibkost.