Zdravljenje artritisa je treba začeti takoj
V Sloveniji živi več kot 230.000 ljudi, ki jih pestijo različna revmatična obolenja, in okoli 24.000 bolnikov z artritisom.
Odpri galerijo
Pri zdravljenju je bistveno, da bolnik zaupa zdravniku. FOTO: Shutterstock
Na srečo je ob pravočasnem ukrepanju in s sodobnimi medicinskimi pristopi marsikatero bolezensko stanje mogoče vsaj omiliti, če ne povsem pozdraviti.
Artritis dobesedno pomeni sklepno vnetje, v nasprotju z artrozo, ki je degenerativna bolezen. »Številne bolezni imajo lahko v svoji klinični sliki artritis. Najbolj pogost vnetni artritis je revmatoidni artritis. Za njim lahko zbolimo v katerem koli življenjskem obdobju, a najpogosteje prizadene ljudi v starosti od 40 do 60 let. Glede na analize, ki smo jih delali med našo populacijo, pa je to bolj bolezen 65-letnikov. To pomeni, da pri nas zbolevamo malo pozneje, kot navaja zahodna literatura,« pojasnjuje revmatologinja internistka Sonja Praprotnik iz ljubljanskega kliničnega centra, tudi izredna profesorica.
Simptomi revmatoidnega artritisa, za katerim trpi od 0,5 do odstotek populacije, so bolečine in otekline sklepov ter njihova zmanjšana gibljivost. Gre za bolezen, ki se praviloma pokaže pri sklepih na okončinah, ne pa hrbtenici. Vneti sklepi navzven otečejo, pordijo, postanejo občutljivi in boleči. Prizadeti so sklepi prstov, zapestij, kolen, in to praviloma simetrično, torej na obeh straneh hkrati. Zadeva še zdaleč ni nedolžna, saj bolečin ni mogoče kar tako prezreti ali odpraviti. Zdravljenje bolezni se mora začeti čim prej, v nasprotnem primeru lahko pripelje celo do invalidnosti. Le majhnemu odstotku bolnikov se stanje izboljša samo od sebe, drugim grozi, da se bodo njihovi sklepi preoblikovali oziroma propadli. Medicinski pristop se je z leti radikalno spremenil: zdaj se aktivno zdravljenje začne takoj in s tem se je močno zmanjšalo tudi število invalidnosti.
Kdo pogosteje zboleva za artritisom in ali so določene skupine bolj dovzetne za to bolezen? »Obstaja neka genetska obremenitev, vendar se mora zgoditi še kaj drugega, neki vpliv iz okolja. Recimo pri revmatoidnem artritisu je to lahko okužba, zlasti okužba dlesni, tudi zato je pomembna ustna higiena, lahko je kajenje ali neki drugi dejavniki iz okolja, ki sprožijo razvoj bolezni,« pojasnjuje revmatologinja, ki je svojim kolegom, strokovnjakom z vsega sveta, prav v teh dneh na daljavo predavala o revmatoidnem artritisu in dobila njihovo pohvalo za uspešno delo na tem področju.
Druga velika skupina artritisov so spondiloartritisi. Gre za skupino vnetnih revmatskih bolezni, ki prizadenejo sklepe med križnico in črevnico, hrbtenična vretenca in periferne sklepe, torej sklepe po rokah in nogah. Pri tej skupini gre bolj za vnetje na narastiščih tetive na kost, kar se dogaja tako na sklepih kot hrbtenici. Ta skupina vsebuje več entitet: najpogostejši je ankilozirajoči spondilitis, za katerega je značilna prizadetost hrbtenice, psoriatični artritis (z luskavico povezana revmatična bolezen, ki je avtoimunske narave), juvenilni poliartritis, ki se pojavi pri otrocih, reaktivni spondiloartritis.
Spondiloartritisi prizadenejo približno 1,9 odstotka odrasle populacije. Natančen vzrok nastanka bolezni ni znan, domneva se, da je sprožiteljev več, na pojav vplivajo tako dedni kot dejavniki iz okolja. Dednost ima veliko vlogo, saj ima kar 30 do 35 odstotkov bolnikov sorodnike s to boleznijo.
Podatki dokazujejo, da ženske revmatoidni artritis ogroža bolj kot moške, saj zbolevajo kar trikrat pogosteje. Razlog je v spolnih hormonih, ki vplivajo tudi na imunost. »Ženske so nasploh bolj dovzetne za avtoimunske bolezni,« pojasnjuje sogovornica. V primeru spondiloartritisov pa so ogrožene malo manj kot moški.
Ker sistemske bolezni ne prizadenejo le sklepov in mišic, ampak tudi notranje organe, je v zdravljenje vključenih več vej medicine. Zdravljenje revmatoidnega artritisa se razlikuje od zdravljenja spondiloartritisa, vendar se delno uporabljajo podobna zdravila. Pri revmatoidnem artritisu obstaja več ravni zdravljenja. Najprej je treba sklep razgibavati, da ne postane okorel, zakrčen, začne pa se tudi zdravljenje z medikamenti. Nesteroidna protivnetna zdravila zmanjšajo bolečine, malenkost tudi vnetje, vendar ne bistveno. Steroidna protivnetna zdravila uporabljajo v manjšem odmerku v zgodnji fazi zdravljenja, saj so dokazano učinkovita.
V uporabi so različna imunomodulirajoča zdravila, ki delujejo na vnetje na različnih ravneh in tako spreminjajo potek bolezni. Najpogostejše je metotreksat, v uporabi so še leflunomid, sulfasalazin, antimalariki. Če ta zdravila ne zadoščajo, pridejo na vrsto biološka zdravila ali male tarčne molekule, ki so novejša zdravila in delujejo podobno kot biološka.
Bistvenega pomena za uspešno zdravljenje je tudi, da bolnik zaupa svojemu zdravniku in izbranemu načinu zdravljenja, še zlasti ker imajo zdravila lahko stranske učinke. »Ko sem predstavila rezultate naše klinike za revmatoidni artritis, me je po predavanjih veliko kolegov vprašalo, kako mi uspe prepričati bolnike, da tako dobro sodelujejo v postopku zdravljenja. Treba si je vzeti čas in človeku razložiti, da delamo v njegovo dobro, da poskušamo narediti vse najboljše. To sodelovanje je izredno pomembno,« pravi revmatologinja.
Tako kot pri drugih avtoimunskih boleznih tudi vzrokov za pojav revmatoidnega artritisa stroki še ni uspelo zadovoljivo pojasniti. »Pri zdravljenju bolnikov z artritisom zdaj v svetu velja taktika, ki se imenuje 'treat to target',« pojasnjuje sogovornica. Cilj je umiritev ali nizko aktivna bolezen. »Bolezen redno spremljamo, ocenjujemo aktivnost po določenih merilih, temu pa se prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Dokler ljudje prejemajo terapijo, je bolezen mogoče dobro obvladati.«
Artritis dobesedno pomeni sklepno vnetje, v nasprotju z artrozo, ki je degenerativna bolezen. »Številne bolezni imajo lahko v svoji klinični sliki artritis. Najbolj pogost vnetni artritis je revmatoidni artritis. Za njim lahko zbolimo v katerem koli življenjskem obdobju, a najpogosteje prizadene ljudi v starosti od 40 do 60 let. Glede na analize, ki smo jih delali med našo populacijo, pa je to bolj bolezen 65-letnikov. To pomeni, da pri nas zbolevamo malo pozneje, kot navaja zahodna literatura,« pojasnjuje revmatologinja internistka Sonja Praprotnik iz ljubljanskega kliničnega centra, tudi izredna profesorica.
Redki imajo srečo
Simptomi revmatoidnega artritisa, za katerim trpi od 0,5 do odstotek populacije, so bolečine in otekline sklepov ter njihova zmanjšana gibljivost. Gre za bolezen, ki se praviloma pokaže pri sklepih na okončinah, ne pa hrbtenici. Vneti sklepi navzven otečejo, pordijo, postanejo občutljivi in boleči. Prizadeti so sklepi prstov, zapestij, kolen, in to praviloma simetrično, torej na obeh straneh hkrati. Zadeva še zdaleč ni nedolžna, saj bolečin ni mogoče kar tako prezreti ali odpraviti. Zdravljenje bolezni se mora začeti čim prej, v nasprotnem primeru lahko pripelje celo do invalidnosti. Le majhnemu odstotku bolnikov se stanje izboljša samo od sebe, drugim grozi, da se bodo njihovi sklepi preoblikovali oziroma propadli. Medicinski pristop se je z leti radikalno spremenil: zdaj se aktivno zdravljenje začne takoj in s tem se je močno zmanjšalo tudi število invalidnosti.
Če pacient zaupa zdravniku, je zdravljenje uspešnejše. FOTO: Shutterstock
Kdo pogosteje zboleva za artritisom in ali so določene skupine bolj dovzetne za to bolezen? »Obstaja neka genetska obremenitev, vendar se mora zgoditi še kaj drugega, neki vpliv iz okolja. Recimo pri revmatoidnem artritisu je to lahko okužba, zlasti okužba dlesni, tudi zato je pomembna ustna higiena, lahko je kajenje ali neki drugi dejavniki iz okolja, ki sprožijo razvoj bolezni,« pojasnjuje revmatologinja, ki je svojim kolegom, strokovnjakom z vsega sveta, prav v teh dneh na daljavo predavala o revmatoidnem artritisu in dobila njihovo pohvalo za uspešno delo na tem področju.
Dednost in spol
Druga velika skupina artritisov so spondiloartritisi. Gre za skupino vnetnih revmatskih bolezni, ki prizadenejo sklepe med križnico in črevnico, hrbtenična vretenca in periferne sklepe, torej sklepe po rokah in nogah. Pri tej skupini gre bolj za vnetje na narastiščih tetive na kost, kar se dogaja tako na sklepih kot hrbtenici. Ta skupina vsebuje več entitet: najpogostejši je ankilozirajoči spondilitis, za katerega je značilna prizadetost hrbtenice, psoriatični artritis (z luskavico povezana revmatična bolezen, ki je avtoimunske narave), juvenilni poliartritis, ki se pojavi pri otrocih, reaktivni spondiloartritis.
Spondiloartritisi prizadenejo približno 1,9 odstotka odrasle populacije. Natančen vzrok nastanka bolezni ni znan, domneva se, da je sprožiteljev več, na pojav vplivajo tako dedni kot dejavniki iz okolja. Dednost ima veliko vlogo, saj ima kar 30 do 35 odstotkov bolnikov sorodnike s to boleznijo.
Podatki dokazujejo, da ženske revmatoidni artritis ogroža bolj kot moške, saj zbolevajo kar trikrat pogosteje. Razlog je v spolnih hormonih, ki vplivajo tudi na imunost. »Ženske so nasploh bolj dovzetne za avtoimunske bolezni,« pojasnjuje sogovornica. V primeru spondiloartritisov pa so ogrožene malo manj kot moški.
Zdravila, ki spremenijo potek bolezni
Ker sistemske bolezni ne prizadenejo le sklepov in mišic, ampak tudi notranje organe, je v zdravljenje vključenih več vej medicine. Zdravljenje revmatoidnega artritisa se razlikuje od zdravljenja spondiloartritisa, vendar se delno uporabljajo podobna zdravila. Pri revmatoidnem artritisu obstaja več ravni zdravljenja. Najprej je treba sklep razgibavati, da ne postane okorel, zakrčen, začne pa se tudi zdravljenje z medikamenti. Nesteroidna protivnetna zdravila zmanjšajo bolečine, malenkost tudi vnetje, vendar ne bistveno. Steroidna protivnetna zdravila uporabljajo v manjšem odmerku v zgodnji fazi zdravljenja, saj so dokazano učinkovita.
V uporabi so različna imunomodulirajoča zdravila, ki delujejo na vnetje na različnih ravneh in tako spreminjajo potek bolezni. Najpogostejše je metotreksat, v uporabi so še leflunomid, sulfasalazin, antimalariki. Če ta zdravila ne zadoščajo, pridejo na vrsto biološka zdravila ali male tarčne molekule, ki so novejša zdravila in delujejo podobno kot biološka.
Zaupanje in placebo
Bistvenega pomena za uspešno zdravljenje je tudi, da bolnik zaupa svojemu zdravniku in izbranemu načinu zdravljenja, še zlasti ker imajo zdravila lahko stranske učinke. »Ko sem predstavila rezultate naše klinike za revmatoidni artritis, me je po predavanjih veliko kolegov vprašalo, kako mi uspe prepričati bolnike, da tako dobro sodelujejo v postopku zdravljenja. Treba si je vzeti čas in človeku razložiti, da delamo v njegovo dobro, da poskušamo narediti vse najboljše. To sodelovanje je izredno pomembno,« pravi revmatologinja.
Tako kot pri drugih avtoimunskih boleznih tudi vzrokov za pojav revmatoidnega artritisa stroki še ni uspelo zadovoljivo pojasniti. »Pri zdravljenju bolnikov z artritisom zdaj v svetu velja taktika, ki se imenuje 'treat to target',« pojasnjuje sogovornica. Cilj je umiritev ali nizko aktivna bolezen. »Bolezen redno spremljamo, ocenjujemo aktivnost po določenih merilih, temu pa se prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Dokler ljudje prejemajo terapijo, je bolezen mogoče dobro obvladati.«
